Kot prvo destinacijo sva zaradi mešane vremenske slike izbrala Val di Mello, ki se zaradi granitne skale hitro suši. Tretji dan je dež končno nehal sušiti najine zaloge alkohola in splezala sva tri smeri: vplezala sva se v smereh Tunnel diagonale 4+/5 in Cunicolo Acuto 4+/5+ zatem pa sva splezala se smer l’alba di Nirvana VI/V v katero sva vstopila po kultni smeri Stomaco Peloso iz smeri pa izstopila po varianti Morti Viventi VII+.
Zvečer smo uspehe proslavili s člani AO Rašica. Naslednji dan sva zaradi slabe popoldanske napovedi splezala še eno kultno smer Il Risveglio di Kundalini 7- 400m, ki preči pod mogočno streho. Dan zatem je sledil še fingercrack VII-, ki sva ga po zaslugi zabavnega, vendar zastarelega in pomankljivega ferajnovskega vodnička napadla z “the big guns” frendi. Kljub nevšečnosti je Vid mojstrsko uredil varovanje z zatiči.
Drugo poglavje sva z željo po plezanju v Gran Capucinu začela Courmayeru, kjer sva 4 dni v mrazu čakala na lepše vreme. Čas sva si zato krajšala z obiskom grivelove plezalne stene in gostiln. Ker sva imela slabega vremena na Italijanski strani dovolj sva se 15. skozi tunel odpeljala do Chamonixa, kjer izboljšanja vremena kljub premiku ni bilo izbira gostišč in kvaliteta campa pa sta se drastično izboljšali. 16 Julija sva končno videla prve žarke sonca, žal pa nad 3000 metrov snežilo zato sva naslednje jutro z vlakcem odpravila na mer de glace in zatem pod Mont Enverse, kjer sva želela ostati šest dni.
Že prvi dan sva splezala na bližnji stolp Tour Verte po smeri La pont des Soupirs 6b+ max, 250m.
Smer se nama je dopadla, manj pa se nama je dopadlo, ko sva po vrnitvi do balvana pod katerim sva uredila spalnico ugotovila, da so nama krokarji požrli vso hrano, ki sva jo tam pustila pred nekaj urami.
Medtem ko se je Vid prikazal junaški boj z najbolj trdoživima krokarjema sem se sam pogovarjal s sosedi v sosednjem bivaku. Preostanek hrane v nahrbtnikih ni prinesel dobrih novic. Naslednji dan sva splezala klasiko Tour Rouge po smeri Le marchant de Sable 350m, 6a+.
Dan zatem se je vreme poslabšalo zaloge hrane pa se same od sebe niso povečale zato sva pričakala prvi vlak nazaj v Chamonix.
Ker na našem ferajnu ne poznamo nobenih odstopanj sva se naslednji dan peljala na Aiguille du Midi, na ledeniku pod Cosmiqujem postavila šotor, se aklimatizirala na Cosmiquvem grebenu in naslednji dan osvojila tri štiritisočake: Mont Blanc di Tacul, Mont Maudit in vrh Evrope Mont Blanc.
Tretji dan sva izkoristila za plezanje bližnjega grebenčka in se neporažena odpeljala v Briancon kjer sva uspehe proslavila s člani PCLja.
Po štirih dneh sva se priključila Matičarskemu taboru v Ailefroide kjer nama je z natašo spodletel poskus vzpona na Barre des Ecrins.
Tam smo plezali do avgusta potem pa sem se Noni najavil na kosilo.
Tripu je sledil tabor v Dolomitih z Lindičem in Kranjcem kjer nas je pričakalo slabo vreme, ki je bilo iz dneva v dan bolj obetavno. Drugi dan tabora sva z Maticem Štrancarjem po smeri Via Tissi splezala na mogočni Torre Trieste.
Dan zatem sva se z Gašperjem Kresnikom (pre)pozno spravila v levi del Civette, kjer sva preplezala hudo in strmo linijo v Torre Valgrande: Via Carlesso-Menti (VII-/VII, 450m).
Zaradi obilice snega na vstopu v steno sva smer začela po bolj zahtevni in krijivi prečki desno od vrisanega. Ena lepših in najbolj očitnih linij, ki sem jih plezal z izjemo izredno krušljivega četrtega raztežaja. Much approved!
Po dnevu počitka smo v trojni navezi z Gašperjem Ravnjakom in Maticem Štrancarjem splezali steno Marmolade po smeri Vinatzer-Messner (VII-, 1000m).
Zadnji dan tabora pa sem izkoristil za maratonski tek okoli in na vrh Civette 46km, 3300m višinca. 12. septembra sem z Matejem Flisom opravil izpitno turo v Stebru Revežev in tako dobil naziv alpinista.
18. pa smo se že peljali na tabor v Vall di Orco, kjer smo naslednjih 8 dni v sončnem vremenu plezali čudovite granitne poke in plate, ki omogočajo odlično varovanje s frendi in zatiči. Super teden kjer smo se izkazali v GGG navezi (Gašper, Gašper, Gregor).
si trije smo preplezali tudi kultni bolder kosterlitz.
