Ker sva se na Korziko podala že tretjič, nama tokrat z Gregorjem ni bilo treba oblaziti celega otoka, da slučajno ne bi česa zamudila. Tako sva imela bazo ob vznožju korzijskih dvatisočakov, malo iz Corteja. Prvi dan sva se frikovsko vplezavala v granit oz od vetrne erozije oblikovane tafone:
Takoj naslednji sva šla v napad na »višje« cilje. V Punti San Teofalo sva se lotila »must-do« smeri San Teofalo (200m, 6a+). Ker sva v toploti južnih pobočij kar pozabila, da je še dan pred prihodom snežilo, sva na dostopu malce gazila in si v snegu na poličkah redno umivala plezalke. Po prvi 6a+ poki sva se gledala z izbuljenimi očmi, ampak sva si družno zagotovila, da ne bova pussyja že kar v štartu. V bistvu, če prevedeš 6a+ v yosemitske ocene, dobiš nekje 5.10b, kar zna bit za granitne poke kar solidna težavnost
Sva si takoj še vse ostale cuge prevedla v to lestvico in v nadaljevanju stvari vzela bolj resno. Tudi mišični spomin na vse sorte džemanja, v zadnjem off-widthu pa tudi čikenvinganja se je silom prilike kar hitro vrnil. Na vršni snežni gobi na višini 1970m naju je pozdravil še orkanski zahodnik, ampak je abzajl na srečo potekal po vzhodni steni.
Naslednjih smeri sva se raje lotila niže v dolini Restonice, se tokrat pošalila čez tafonasto Bella Ciao (Monte Leonardo, 200m, 6a+) in si šla krempeljčke brusit še v sosednjo Amandulino (200m, 6c).
Vmes sva šla kožo na blazinicah regenerirat na MTB, kar je po zgubljanju in kopičenju višincev z biciklom na hrbtu po najbolj trnasti makiji ever pomenilo, da sva za en dan zares obležala na plaži. Mater, starava se!!
Lp,
Neda