Tudi midva sva, kljub relativno pozni uri, napadla sosednjo zajedo na levi. S to razliko, da je bil to najin primarni plan, ki so nama ga skvarile ponesrečene fotografije skic. Med časom najinega manevra spuščanja naju je ujela druga matičarska naveza, ki je s kvalitetnim vodničkom že zaplezala v pravo smer. Za Nedo torej zarineva v štirico, ki je tokrat za spremembo bila pravilno ocenjena. Jaka napelje drugi cug, jaz prosto preplezam detajl. S pridom izkoristim Malenškov klin za varovanje, 2x pođemam, kajlam prste v desno luknjo, prečim v kamin levo, nato pa po kolenih in hrbtu do sidrišča. Lepa plezarija, kompaktna skala, malo morje različnih netipičnih gibov. Sijajno. Ko se mi na varovališču pridruži soplezalec, naju začne neusmiljeno prati. Deževna pač – vremenu primerna izbira. Pred koncem plezanja v globine melišča izbijem še en klin, nato pa kreneva proti koči na pečenico z zeljem. Kljub temu, da sem v enem dnevu izgubil skoraj celotno kovačijo, se navdušen nad preplezano (takrat sem še mislil šestico) odpeljem proti domu.V petek sva z Matijo krenila v NŠG. Plan je bil sicer drugačen, a se je izteklo tako, da naju je najprej zvabilo eno stojišče, ki sva ga videla od spodaj. Pa se je plezanje zaustavilo v drugem rastežaju v enem podrtem previsnem kaminu, kjer ni bilo varno nadaljevati.
In sva napadla sosednjo zajedo na levi. Prvi rastežaj lepa plezarija, dokler ne prideš do podrte luknje v strop katere je nabito stojišče. Iz te luknje sledi detajl smeri; za Matijo VII+ ker je potegnil prosto, zame VI-A0, ker sem se vlekel za njim. Za detaljlom spet lepa plezarija (tudi podrta) do vrha. V smeri je bilo eno stojišče, dva klina in ena lesena kajla v detajlu. Spustila sva se po Vidovi smeri.
Deževna aka kako sem se 2x nategnil.
Glede nedelje sem se za plezanje zmenil s Peternelom. V mislih sva imela spominsko Srečku Rihterju, pa sem že v soboto ugotovil da je mokra. Na pikniku namesto popivanja iščeva novo smer težavnosti okoli 6 v JV steni. Obrneva se na Malenška in Tagajstno. Svetujeta nama nekaj smeri, izmed katerih se najbolj zagrejeva za »šestico« z imenom Deževna. Šele naslednji dan po preplezani smeri sva ugotovila da gre za oceno VI+,A0 oziroma čisto pravo VII+ za preplezano v prostem slogu. Poslikava skice, spijeva eno pivo in se pred polnočjo odpraviva spat. Vedela sva, da bova plezala težko smer, zavedala pa sva se tudi tega, da bo okoli dvanajstih začelo deževati. Vstajava hribovsko 5:50, ob 7:00 sva že na vršiču, 7:30 pod steno. Sredi stene ugledava sijajno zabit štant, ki se je svetil v jutranjem soncu. Zaplezava proti njemu, po sumljivo težki štirici in kreneva naprej v podrt kamin. Kasneje se je izkazalo, da je imenitni štant pravzaprav apzaljl štant, kar sva tudi s pridom izkoristila. Višje v kaminu namreč svet postane tako podrt, da je napredovanje onemogočeno. Tam so ostali štirje klini, eden pa je dobil krila in se skril nekje na melišču. Da nisva prva v svoji zmoti priča tudi prispevek Marka (AO Jesenice, 17.11.2015):