Poročilo odprave v Chamonix

Herojske zgodbe z gora in gostiln.
Odgovori
un
Prispevkov: 191
Pridružen: 03 Jan 2011, 23:00
Ime in priimek: griljo

10.3. sva se popoldne odpeljala proti vasi Cogne, vožnja se je zavlekla do druge ure zjutraj, saj sva še eno uro bluzila naokoli in iskala prostor za prenočišče (urejena okolica in sneg nista bila najbolj naklonjena najinemu planu).

Slika

11.3. Zato sva se seveda zjutraj zbudila zelo zgodaj. Jaz sem se zanašal, da naju bodo italijanski policaji zjutraj zbudili, na parkirišču kjer sva spala, vendar je to storilo šele sonce, ki je na naju delovalo precej blagodejno. O tem kar je storilo slapovom pa zgovorno priča najin izkupiček preplezanih slapov. Prvi dan sva zapustila vrsto v Pattinagio d'artistico, obrnila izpod tekočega tretjega raztežaja slapu Tutto e Relativo in preplezala Lillaz Gully, katero sva plezala nenavezana(WI3) do zadnjega raztežaja, kjer sva se za 10m navezala, piše da je M4! Uuuu, no tega nisva srečala, sva pa videla toliko lukenj od lednih vijakov kot verjetno še nikoli prej v življenju – okoli 40 na enem kosu ledu velikem manj od 1/2m2. Za lajšanje bolečin porazov prvega dne sva šla na pp. Vsaj nekaj znajo quatrostagioneji, zraven piva dobiš nekaj salame, grisinov in čipsa, pa še pica je bila odlična.

Slika

12.3. Naslednji dan sva se odločila, da bova vstala zgodaj in odšla v slapove pred vročino. Načrte so nama začinili oblaki, ki so celo noč in dan neusmiljeno jedli še zadnje ostanke slapov, bila sva sicer zgodnja, vendar edina v dolini. Slapovi so hitro odhajali, midva pa sva zlezla prvi raztežaj Pattinagio d'artistico (D6+) in drugega do prestopa v svečo, kjer je mene pričakal hladen tuš in novo spoznanje: klini v graniti niso bomba. Potem ko sem se želel prevezati na sidrišču za spust v katerem sem sedel, vpet s kompletom v zgornji klin, sem naenkrat z odvezanim enim koncem cvilinga poletel prek previsa nekaj metrov pod mano. Z Jermanom sva se le spogledala. Nekaj telovadbe, zabijanje klina z glavo od nomica in spust na tla, kamor se je v vse hitrejšem tempu spuščal tudi slap. Obisk te doline z izjemnim lednim potencialom sredi MARCA!!, sva zapustila z občutkom, da to ni bila najbolj pametna ideja, vendar sigurno se še vrneva. Po izjemnih dveh dneh se odpeljeva v Chamonix, kjer se naseliva pri Bobu, ostarelem playboju. Njegova hiša je tako smrdela, da sem moral doma dat prat vse cunje, tudi tiste, ki jih nisem dal iz torbe. Rbnb pač:D Jerman, daj konzervo paradižnika za pašto! Aja, hm. No, bova pa brez. Neka tunina pašta s sojino omako, ni bila tako zanič kot se mogoče sliši:D

Slika

13.3. Končno nama uspe ena balzamična tura bi rekel điđi:D Mont Buet iz vasi Le Buet nad Vallorcine. Okoli 1700 metrov nadmorske razlike, višina nad 3000m in izjemen razgled nad severne stene Jorassesov, Dru-ja, šamoniških igel in Mont Blanca. Super aklimatizacijska tura, s katero sva dobila zagon in pozabila na poplavljene slapove.

Slika

14.3. prva gondola je ob 8.10, ok. Se pravi, morava biti najkasneje 20 do tam. Prva stojiva v vrsti. To je to. Končno se dvignejo rolete, plačava in ženska za pultom nama že skoraj da karte, ko ji kolegica reče, da preveč piha. Vrne nama denar in počakamo pol ure. Postopek ponovimo in uspe nama na prvo gondolo. Cilj: Scotch on the rocks v Mont Blanc du Tacul. Prvi začne Jerman, čez požlejeno skalo, udari s cepinom v led, ki drži, tudi snežišče je v dobrem stanju, potem pa se začne suša. Prvi 5+ mi vzame več kot eno uro. Jerman napade drugi skalni raztežaj, ki ga suvereno prepleza, potem pa sledi detajl. Odprta zajeda, ki proti koncu vedno bolj visi. Razkorak, kdor je plezal z mano ve, da se tu počutim domače. Nekoliko manj domače pa mi je bila luska v kateri je tičal klin od koder si se moral odločiti in splezati ven, ta je namreč dihala skoraj toliko kot jaz in verjetno ne bo prav dolgo tam. Po tem raztežaju (50m), sva splezala še en raztežaj neke M5, potem pa se je svet izdatneje položil in odločila sva se, da bova ledenik ''powarpala'' še pri svetlobi, kar nama je uspelo, čelne svetilka sva prižgala pred spustom od hišice na koncu Mer de Glace-a. Čakalo naju je še nekaj odpenjanj smuči in hoje po blatu v dolino, precej bolj bedno kot lani tak čas. Sam ledenik je pa itak v katastorfalnem stanju.

Slika
foto: Matevž Jerman

15.3. Dan za počitek in snovanje načrtov. Večerja z mesom, pirejem in obvezno solato. Do konca tedna so se Jermanu že obračale oči, ko sem predlagal zajtrk z jajci, kar bi jaz lahko jedel vsak dan. Pri salamah in sirih pa sva imela kar podobno mnenje. V glavnem, ko sva pojedla in simultano rignila, se je ob kozarčku vina Jerman spomnil na Rebuffat – Terray. Ja, to je to. To inspiracijo sva čakala in splanirala sva naslednji dan, da vse spakirava, bobu pospraviva bajto in z zadnjo žičnico na Plan, kjer prespiva v zimski sobi. Potem pa jaz vprašam, če pogledava en film. Nekaj kozarčkov kasneje, se ob treh zjutraj prestaviva v postelji.

Slika

16.3. Precej zmedeno jutro. Pospravljanje. Pakiranje. O fak, da ne bova zamudila. Vzameva še posodo, kuhalnik in hrano. Ej, a greva še na kavo? Kam pa? Pa, pejva kr sm; valda 10m stran od spodnje postaje! Za tak denar pri nas dobiš tri kave. Cepca. Nato sva vsak svojo kredenco, kamor sva naložila še spalke in ležalke (kar je popolnoma nepotrebno, saj so v zimski sobi postelje in deke) ter vrečo hrane, vkrcala na zadnjo gondolo. Uspelo nama je. Večerja ob sončnem zahodu. Tišino okoli naju sta pretrgala le dva norca, ki sta se na krilih odpeljala v dolino. Svašta.

Slika


Slika

17.3. Kuhana jajca in banane. Sonce vzide nekje pod najinim grabnom.
Slika

Smuči zamenjava za gojzarje. Nase navesiva robo in zarineva. Naveževa se pred prvim mešanim raztežajem(M5), ki je bil odlično zalit. Snežišče, ki mu sledi je bilo ok. Potem pa se spet začne suša, ki je iz raztežaja v raztežaj bolj izrazita(M5, M6, M6).

Slika

Nekje po stiku z Beyond good and evil pa se je meni začel prazniti rezervoar za suvereno vodenje. V nekih relativno položnih počenih ploščah sva se mukoma premikala med enim in drugim uporabnim delom snega, s tiščanjem cepinov v poči( v vodniku piše torqing, midva sva seveda twerkala) in zabijanjem v zmrznjen pesek. Pa še strinjala se nisva, da sva sploh prav. V glavnem Jermanov balon za vodenje je počil nekoliko prej. Veter in počasno plezanje je naredilo svoje. Moj pa je na točki, kjer je bila pred mano popolna plata. V vodniku piše ''snow plastered rock''. Pred mano pa 5 metrov ni bilo nič snega, le smrtonosna plata, z varovanjem precej nizko. Poplezam nazaj na sidrišče za spust (obrnila sva verjetno 1 do 2 raztežaja pred koncem smeri). Potem sva spet pokazala, da sva izjemna v tem, kako pobegniti iz hriba. Abzajlat res znava. Nadeneva smuči in med spustom uživava še v nekaj centimetrih sonca nad obzorjem. Pire in smrčanje.

18.3. Zbudiva se v veter in rahlo sneženje. Malo preden prideva na srednjo postajo, se mimo naju zapelje gondola, čez pol ure sva na njej midva. Hvalabogu, ker sestop s smučmi in vso robo, bi bil po blatnih gozdovih pod ''zajlo'' verjetno še kar beden. Sprehod po Chamonixu nama pokvari dež, zato se odlepiva domov.

To poročilo lahko strnem tako, da sem se osebno v tem tednu precej naučil, spet pa sem moral prebavljati predvsem neuspehe. Verjetno sem zadostil zahtevam mojega sponzorja, da se vrnem domov in upam, da bo naslednjič bolj uspešno.

Slika

Bilo pa je, kot vedno, izjemno lepo.
Odgovori