Čas beži, spomini in zgodbe pa menda ostajajo. In če dodaš še nekaj lenobe, iz vsega skupaj nastane ena prava črevasta objava.
Pisal se je junij, ko so se tečajniki AŠ prvič uradno podali v hribe. Z Natašo in Miho smo šli odkrivat svet kopriv, borovcev in miru v zgornjih nadstropjih Zadnje Trente.
Bratovska v Srebrnjaku; odlična skala, uživaška plezarija, vmes še nekaj malega orientacijskega zardevanja, sicer pa vse dobro...
...do vrha, ko se je začela naša sestopna epopeja
Trenta nas je na momente rahlo zaštrikala, ampak se ji nismo vdali. Smer po zajedi v Glavi, polni dreka; za dneve s poznim odhodom, z mislimi nekje drugje in brez skice v žepu...a s toliko večjo željo po telovadbi v vertikali.
Bolje pozno, kot prepozno - revanša v Vežici GG je verjetno res ena najbolj fotogeničnih smeri Še en superlativ torej na seznamu, ki jih nosi tale lepotica.
Zato me pa Dedec ni prav nič navdušil.
Včasih je treba it pogledat tudi k sosedom, v tuja gorstva. Recimo Zagorčevo v Mali Raduhi. Najprej te zakisa detajl v prvih besedah opisa, potem se pa še ves prvi raztežaj privajaš na nekoliko posebno skalo. Ko se ravno ogreješ in postane fletno, si pa že med borovci na vrhu stene.
Ko pa v dolinah na polno zavlada vročina, je pred čisto jebo in ostalimi zdrahami najboljše pobegnit v hladilnik Trikota. Seveda na dostopu ugotoviš, da imaš od treh kladiv v avtu nenadoma pri sebi samo še enega. In ker te tudi speleologija krajnih votlin niti malo ne mika, po rezervnoplansko zaviješ v Jubilejno, kjer se še naprej predajaš čisti jebi.
Prav, da je mooočččččn
Martina in Luka se nista dala, ampak sta si hribov le še bolj zaželela. O Wisiakovi v Triglavu se širijo same pohvale, zato smo odracali preverit, kaj je na tem.
Potem pa sva šla z Ortarjem jr. preverit podobno zadevo še v Direktno v Štajerski Rinki. Ker se je ustrašil morebitnih sankcij, je le molče spustil glavo med ramena, potočil dve solzi in mi po pregovarjanju prepustil "the cug".
Kot se zagre, pod Glavo nisva pobegnila ven, ampak nadaljevala do vrha. Skala je res slabša, ampak gre povsem normalno. Edino zvočna spremljava nama ni šla preveč na roke.
Vesel, da sva na vrhu, al vesel, ker se je začel rompompom?
No ja, sonce res vedno posije...in tudi tokrat je.
Vročina je še naprej sekala, od Aljaža do Bistrce v vrsti eden za drugim kot v gosjem redu, v Steni pa s Katarino sama. Naslednje vikende je bilo baje v Bavarski ravno obratno.
Martuljški konci so enostavno kraji, kamor se z veseljem vračaš. Pa čeprav se ti plani vedno ne izidejo po željah.
Lepi res nismo bili
Zmaj tolovaj. Bruhat je začel že pri avtu, ampak na srečo ne tudi dobesedno. Sem pa naredil vsaj par vaj za bicepse.
Evo, če kdo slučajno ne verjame, da zna bit Kastrin zj***
Zato pa po dolgem času sestop še podnevi in...v suhem!
Na očitno zadnji pravi poletni vikend pa se je na štrik dala še "zlata naveza". Za dobra stara vremena. Direttissima v Špiku. Eee, te trave Od daleč izgledajo še precej nedolžne.
Takle mamo. Mnogo hrupa za nič.