Kratkohlača

Herojske zgodbe z gora in gostiln.
Odgovori
kastelicp
Prispevkov: 26
Pridružen: 19 Mar 2015, 21:49
Ime in priimek: Peter Kastelic

Četrtek. Večer je. Družba se zbira v matičarski kleti. Tudi jaz sem tam z mislimi, medtem ko po razvlečenih deževnih urah v pralni stroj zlagam grmade umazanih kozarcev. Tako je življenje. Ampak to ni važno. Važno je, da je boljši polovici naveze Skavt – Zmédéna, uspelo prikolovratiti na ferajn. Malo je zlobirala svojega NAŠ inštruktorja, ga nažicala, da jo pelje v skalo, hkrati pa še poizvedela za potencialnimi lepimi smermi v naših planinah. In tako je naneslo, da mi je dan pozneje zopet zabrenčal telefon: »Ej Peter, dej greva v nedeljo na Planjavo, v Kratkohlačo.« Nisem kaj dosti razmišljal. Kaj dosti pa nisem razmišljal niti dan pozneje, v soboto, ko sem na računalniku veselo zbijal čas do pol prve ure zjutraj. Pa ni bilo hudega. Po enem spalnem ciklu sem bil kot nov. In smo krenili. Smo? Ja. Spotoma sva pobrala še obe izpisnici, ki sta »zarinila« v Kogel v Zlato poč. Kakopak sta mi zaradi tega dolžna pivo. Ustati sem moral namreč ob nehumano zgodnji četrti uri zjutraj. Kar se mene tiče, bi bilo bolje reči: Četrti uri zvečer, ampak to je že druga debata. Sicer pa so v tistih koncih isti dan plezali še Gregor, Vid, Klarič in O… mislim… Grilj. Prvadva v Koglu, drugadva v zahodni steni planjave bojda. Kar lepo število turistov za, vsaj kar se tiče vremena, tako »usran« dan.
Dostop do smeri ni bil tako dolg. Bil je takooo dolg. Ampak »by the book« sva ga opravila v uri in pol. Zopet žrebava za prvi cug. Nemara zadnjič. Naslednjič obvezno spremenim taktiko. Kamen, škarje, list. Žreb namreč ni pravičen. Ne more biti. Nikakor ne. Nataša se torej poda v prijetno plezarijo prvega raztežaja, ko naju zmotijo trije kozorogi. Ponosno so korakali 15, 20 metrov stran od mene. Če na hitro povzamem svoja razmišljanja v tistem trenutku, so izgledala nekako takole: Oooo, uau, kozorogi, pa kako blizu so… Joj fak kozorogi, pa tako blizu so… Na žalost, oziroma na srečo, so se že nekoliko oddaljili, preden sem uspel na plano privleči svoj fotoaparat (*fotoaparat je del mojega »novega - starega« mobilnega telefona in ima resolucijo novoletne jelke). Snidenje pa je na srečo minilo brez modric in zamer na katerikoli strani. Splezam do soplezalke in jo zarinem naprej v podrto dvojko. Poštantam. Na varovališče se mi pridruži soplezalka. Ugotavljava kateri izmed zgornjih kaminov je najin. V sledečem raztežaju torej malo zalutava - ubereva varianto za pridne. Smer je bila namreč zagotovo težja od tiste v skici. Najprej obračava nato se zamenjava in nazadnje le izplezava iz te prijetne popestritve smeri. Kar se mene tiče, je bila modifikacija najboljša stvar tistega dne. Skala kompaktna, linija izpostavljena, smer pa celo nekoliko previsna. Za poslastico pa še 2 giba v platki. (Neizmerno hvaležna bi bila, če bi nama lahko kakšen plemeniti dobrotnik, lastnik plezalnega vodnička iz leta 2012 lahko pojasnil kaj sva pravzaprav plezala. Po mojih ocenah nekakšen 6+?) Po modifikaciji se pridruživa nazaj levo v kamin, v najino načrtovano smer. Nekaj raztežajev in že se baševa skozi okno, se spuščava po strmem travišču, sankava po ostankih Wunderlichovega snega in tečeva v dolino, saj so naju med sestopom že začele neusmiljeno priganjati prve dežne kaplje. Drugi dve navezi Klarič – Grilj in Izpisnici, z dežjem nista imeli najine sreče. Prvadva je zgolj namočilo, drugadva pa pošteno napralo. Na koncu se zberemo v »naši« koči v Kamniški Bistrici, pojemo štrudelj, oskrbnikom skoraj zagrozimo s sprejemom med alpiniste in se zadovoljno utujeni odpravimo nazaj proti Ljubljani.

Slike sledijo =D
Odgovori