(Izpit, kondicija,) Osa, (Rop, Čevapi)

Herojske zgodbe z gora in gostiln.
Odgovori
kastelicp
Prispevkov: 26
Pridružen: 19 Mar 2015, 21:49
Ime in priimek: Peter Kastelic

Spet ista zgodba. Zaposlen do dveh ponoči, spat za tri ure, ob 5 preklinjati čez budilko, spakirat nahrbtnik za vikend v Trenti in se odpeljati do koče na gozdu – zbirnega mesta za opravljanje zimskega dela izpita. Spotoma pa sem pobral še Natašo in Aljaža. Izpit nam je šel kot po maslu. Naredili smo ga vsi. Jaz sem imel še posebno srečo, saj sem se gibanja naveze v snegu, snežne gobe, t sidrišča in prereza snežne odeje ob Vidovi pomoči naučil kar v študijski sobi s številnimi penastimi blazinami namesto snega. Pena se je izkazala kot odličen substitut. Tudi apzajl na dva cepina sem namreč na izpitu uspel povleči iz luknje. Morda je v današnjem svetu globalnega segrevanja ozračja prav v penastih blazinah prihodnost zimskega alpinizma. Kdo bi vedel? Kakorkoli… Kar se tiče zimske tehnike se torej v prihodnji sezoni toplo priporočam za ponovitev manevrov še v realnih okoliščinah.

Po izpitu sva se z Natašo odpravila v severno steno NŠGja. Dostopala sva počasi. Sicer dostop res ni ne vem koliko dolg, je pa zato sonce neumorno prižigalo. Hodiva, hodiva, sedlo pa se kar oddaljuje. Vsakič ko sva mislila da sva že tam, sva ugotovila, da bo potrebno premagati še en kucelj. Ko sva končno dosegla sedlo, sva se nadvse razveselila zaplat snega, s katerimi sva se lahko ohladila. Dostopiva pod steno, ko me Nataša preseneti z vprašanjem: Pa imaš plezalke? V tistem trenutku se mi je pred očmi kar zameglilo. Med paničnim praznenjem nahrbtnika ugotovim, da sem jih čisto zares pozabil v avtomobilu. Osel, donkey, magarac. V teku Nataši zakričim čez ramo, da pridem nazaj čez eno uro. Izkazalo se je, da sem čas sestopa in ponovnega dostopa precenil. Nazaj k soplezalki sem se vrnil v devetnajstih minutah in pol. Sicer bolj mrtev kot živ, še vedno mrmrajoč si: »pain is weakness leaving the body«, ki mi je med hitrim dostopom dajal tempo. Ampak bil sem tam. Surrealno srečen, ker mi je podvig uspel v manj kot 20 minutah. Povadiva gibanje po snežišču, kjer si stopnice kopljeva kar s kamnom in kladivom. V izogib mokrim plezalkam v čevljih zaplezava do prve poličke, kjer se naveževa in preobujeva. Čisto zares sva vstopila v Oso (VI-/IV-V, 110m). Smer je precej tipično slovenko podrta, skoraj da ne pravi kamnolom. A kljub temu je detajl vreden vsakega napol prehojenega skrotovja. Odlična stranska rajla, na katero se postaviš prečno, pa si čez. Splezaš pa jo skoraj samo z nogami. Ko stopiva na vrh, najini skrivni upi o normalnem sestopu klavrno ugasnejo. V dveh urah torej sedemkrat apzajlava z nekajkrat pokrajšanim enojnim štrikom in se še vedno navdušena nad prvo samostojno 6- sprehodiva do avtomobila.

Na parkirišču se srečava z Aljažem, ki je za časa najinega plezanja opravil kondicijsko turo. Obvesti naju, da so Gregi vlomili v avto in mu ukradli denarnico. Kurc pa te lopovi. Še v hribih te ne pustijo pri miru. Iz solidarnosti s kolegom počakamo do prihoda policistov, nato pa se odpeljemo v Trento, kjer nas pričakajo pivo, okusno pečenje in dobri kolegi.
Odgovori