Ker sva z Ahacem Isteničem (ČAO) o Igličevi slišala same superlative, sva se tudi midva v soboto, 11. 1., odpravila v njen objem. Kljub temu da sva bila na izhodišču relativno zgodnja, sta bili pred nama dve navezi, zaradi česar sva na vstopu pod smerjo čakala 2 uri. Na srečo ni bilo preveč mrzlo – ravno prav za odlične razmere, bi lahko rekli
V vmesnem času pa sva opazovala procesije, ki so se vile v Turski žleb in Vzhodno smer (prvo lučko sva v njej videla že na parkirišču, zadnjo pa prav tako na parkirišču).
Kakorkoli, ko se je začelo plezanje, je bilo razmišljanje o gužvi odveč. Prvič, ker so bili vsi raztežaji po svoje zahtevni in so terjali popolno zbranost. Drugič, ker so bile razmere tako dobre, da bi bilo godrnjanje greh.
V spodnjem delu sva plezala nenavezana.
Drži čisto vse, zato v strmih prehodih lahko samo uživaš.
V detajlu. [foto: Ahac]
Nohta ga
Lep prehod iz votline.
Na vrhu pa tole...