V četrtek 6.8.2020 sva imela z Blažem Karnerjem budilko nastavljeno ob pol dveh zjutraj. Želela sva preplezati smer Bonatti-Oggioni v rdečem stebru Brouillard-a iz leta 1959 - v enem zamahu, brez opreme za bivak. Na parkirišču v Val Veny-ju sva odzdravila Luki in Nejcu, ki sta odvihrala preko Peuterey-ca na Mont Blanc, midva pa preko koče Monzino zarineva v klanec pod najin steber.
Blaž je bil na Brouillard-skem ledeniku že nekaj tednov nazaj in slalom med seraki je odvodil boljše od Jureta Koširja.
Ravno ko nama je sonce osvetlilo še spodnji del stene, začneva s plezanjem. Skala je res odlična, ravno prav težka za dva neaklimatizirana matičarja.
Razgledi pa nori...
Vmes sva imela še nekaj snega na policah in ledu v počeh, vendar smer ni bila pretežka in v 5,5 urah zlezeva na vrh 350m visokega stolpa, s katerega večina navez s spusti po vrvi zaključi s plezanjem (priporočam!).
Midva pa naprej do vrha, od katerega naju je ločilo še okoli 600 višinskih metrov in n-dolžinskih.
Številke so seveda abstraktne. Pravtako tudi kompozicija... Relativno močan veter na grebenu naju je silil na vzhodno stran grebena, ki ni bila vedno najlažja, zraven je svoj davek vzela tudi popolna neaklimatiziranost in hitrost je upadala...
Tako sva ob 19:40 po 17ih urah in 40 minutah od doline dosegla vrh Mont Blanca. Vreme kot v sanjah. Samo veter naju je hitro pregnal v sestop, ki sva ga zaradi večih dejavnikov zaključila na Vallotu.
Vallot/Glavobolot. Če se odločite za postanek v tej škatli predlagava čepke in tisto masko za oči, ki jo imate za letalo. V hladni noči so nama spanec kratili ljudje, ki so uletavali v bivak in budilke ostalih junakov.
Razgledi so tudi na sestopu navduševali...
Sestop je dolg. Midva sva se odločila za lasten pogon.
Tako sva prišla v Les Houčes malo pred eno uro popoldan, ko sva bila na poti približno 35 ur.
Bilo je noro lepo!
Sam dejte se aklimatizirat! Boste bolj uživali. Ali pa abzajlajte iz Ružnega stebra!
Fukat