Slovenska smer v dveh dejanjih

Herojske zgodbe z gora in gostiln.
Odgovori
goska
Prispevkov: 24
Pridružen: 25 Maj 2016, 20:08
Ime in priimek: Žiga Gosar

Prvo dejanje
Prvi prizor, sreda-petek, 24.-26. februar.
Matevž iz konkurenčnega AO me prepričuje, da bi šla počet kaj resnega. Jaz se upiram, ker - no, izgovorov je več. Predvsem bi rajši šel frikat, sej je ful toplo. Pa tudi sicer sem rekel, da ko izpolnim pogoje za alpinista, pozimi samo še smučam. Matevž me z argumenti prepriča in med množico idej izbereva Slovensko.

Drugi prizor, sobota 27. februar
V trdi temi se kot prvo vozilo zapeljeva v Vrata. Parkira se par metrov naprej od Peričnika - prostora za par vozil, ostali pri Peričniku. Kljub napovedani ohladitvi nama je na dostopu vroče. Od Aljaža naprej so samo redke stopinje. Za dostop izbereva prečenje do vpadnice Sanjskega ozebnika, kjer se preobujeva v dereze in zaprečiva nazaj.  Do Macesnov dobro napredujeva, sneg je vsak meter drugačen, predvsem moker in težak, ampak večinoma (dovolj) dober. Mislim da nad Macesni obstaja več variant, izbrala sva (najbolj) levo. Tik pred prehodom na raz sestaviva štant, izvlečeva vrv in se naveževa. Sneg ni več tako dober, oziroma je po domače gnil. Po enem raztežaju prečke (torej na polovici prečke) se iz objektivnih in subjektivnih razlogov odločiva za povratek. Objektivna razloga sta bila predvsem gnil sneg in (pre)počasno napredovanje. Abzajlava naravnost dol, večinoma s štanti na ruševje. Vseeno pustiva tudi dva bedna klina. Ko prideva nazaj na najino sled se odločiva, da bova odabzajlala še naprej, do flanke pod steno, namesto vračanja po prečki. Resna taktična napaka, ki je Matevža stala ene ure zabijanja klinov v previsu, s smučmi na nahrbtniku, zraven pa še ene rokavice (leve). Ko gre neki narobe gre itak use narobe, tko da sem za povrh še puhico strgal.
Od vstopa v smer previdno odsmučava po prečki nazaj. Sledi ekstremno bedna smuka po plazovini in poganjanje čez celo dolino. Kljub vsemu je bila smuka najslabši del ture. Pri avtu sva po 13h30min in spet si ponovim, da pozimi samo še smučam.
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika
Drugo dejanje
Prvi prizor. Nedelja, 28. februar
Na internetu opazim, da so Slovensko preplezali. Matevž me začne hecat, da greva šeenkrat.

Drugi prizor. Ponedeljek, 1. marec
Z očetom se pogovarjam o tem in me začne hecat, da on ima itak dopust v sredo, da pejmo v sredo. Pokličem še Matevža in po krajšem razmisleku se zmenimo, da bo oče nosil štrik, da bomo hitrejši.

Tretji prizor. Sreda, 3. marec
Štart je še eno uro prej kot v soboto. To pomeni, da imam budilko ob času, ko hodijo normalni ljudje spat, sploh v "work from home" časih. Števec na vhodu v Vrata nas pričaka s številko 0, a glej ga zlomka, na koncu ceste so že 3je avtomobili. Za dostop spet izberemo prečenje v desno in nazaj, s čimer prehitimo skupinico ČAOtov, ki so spali v zimski sobi in šli po poti čez Prag.
Slika
Slika
Čeprav se mi zdi, da v soboto nisva bila počasna, po že izdelanih stopinjah napredujemo dosti hitreje. Navežemo se za drugo polovico prečke (torej na mestu prvega sobotnega abzajla), in spotoma iz ruševja poberemo še prusik od sobote. Naslednjič se varujemo za en raztežaj mimo belih plat, kjer nam življenje popestri skupinica treh, ki nas prehiteva po štajersko. Občasno imajo edino varovanje to, da so z vrvjo zapleteni v naše smuči na nahrbtnikih. Matevž se poslovi od še ene rokavice, tokrat desne (drug model kot v soboto). 
Slika
Slika
Slika
Starejša generacija modro cikcaka, mlajša se pa zapodi naravnost gor.
Slika
Do vrha je samo še formalnost. Nekje na polovici Prevca fašem eno kepo v faco...
Slika
Turo smo podaljšali še do Kredarice. Tisti dvig za 50 višincev pri Staničevem domu je že res odveč. Slika
Smuka je bila nad pričakovanji dobra. Večinoma trdo in grifik, ponekod pa še celo kaj boljšega. Tudi Vrata od za Cmirom minejo dosti hitreje kot celotna. 12h45min od avta do avta.
Slika
Slika
Slika 
 
Epilog
Šlo je za dva popolnoma različna dneva v isti smeri. Težko bi rekel, kdaj sem bolj užival. Vzpon v sredo je bil res samo formalnost, ampak precej ljudi, mestoma že gneča. Ocenjujemo, da nas bilo ene 20. V soboto pa vzpona ni bilo in bila je ena sama jeba. Je bila pa smer brez stopinj in cel dan sva bila v samoti.

Matevž se priporoča za vse najdene rokavice.
 
 
 
Odgovori