Poletje tečajniških navez (bolj ali manj 😊)

Herojske zgodbe z gora in gostiln.
Odgovori
anabanana
Prispevkov: 5
Pridružen: 14 Jul 2020, 21:26
Ime in priimek: Ana Baumgartner

Tole zgodbo lahko pravzaprav začnem že s koncem lanskega poletja, ko smo se s sotečajci (oz. bolj ali manj sotečajkami) pogovarjali, kako bo fajn, ko bomo lahko naslednje poletje v hribih plezali skupaj in v enakovrednih navezah. Želja je bila velika, zima pa dolga, zato je bilo časa za trening več kot dovolj. Mnogo pošihtnih popoldni smo tako švicali na ferajnovski stenci, za vikende pa nabirali kondicijo v primorskih plezališčih (Črni kal <3), vsaj kadar nismo bili žrtve raznih bednih omejitev in lockdownov :D.

Konec aprila sem v Paklenici prvič vsaj približno izkusila, kaj pomeni plezanje dolgih smeri v enakovredni navezi. Čeravno sva se z Deo kar dobro odrezali in je izlet minil brez posebnih dram (pustimo podrobnosti o sfaljenih smereh :P), mi je bilo takoj jasno, da bo pridobivanje suverenosti za plezanje v hribih dolg projekt. Je bila pa Pakla po mojem mnenju lepo uvajanje in zelo dobra šola.

Slika
Dea v Dreaming the lost friends

Junija je tudi v slovenske hribe končno prišla otoplitev in čas je že bil, da sprejmemo izziv in se podamo še v nenavrtane hribovske smeri. Začelo se je s Kranjsko počjo v NŠG, z Deo in z enojnim štrikom. In ker je trenje precej neugodna sila, sva kmalu po tem imeli vsaka svoj cviling :). Razen tega sva na vrh NŠG-ja prišli precej gladko in ponosni na prvo preplezano hribovsko smer!

Slika
Izležavanje na vrhu; foto: Dea

Nedolgo zatem sva na sončno torkovo popoldne (enkrat je pač treba porabiti nadure…) prečili Zeleniške špice in tako pridobivali suverenost v lahkem svetu. Itak so pa grebenska prečenja vedno super ture, če imaš lepo vreme :). Izležavanje na »očarljivi travnati blazini«, kot jo opisuje Mihelič, ni manjkalo.

Slika

Vmes so potekali tudi izpiti za naziv mlajšega pripravnika. Ne bom se sicer hvalila z blazno uspešnostjo, je bilo pa na srečo dovolj dobro, da sem se lahko vpisala v nadaljevalno alpinistično šolo! V začetku julija smo imeli z NAŠ vikend tabor na Korošici, kjer se nas je večina podala plezat v Vršiče. Tokrat sva z Deo plezali pod budnim očesom načelnika, kar se je izkazalo za super izkušnjo, ker je pač koristno imeti konstruktivno kritiko za postavljanje vmesnega varovanja. Prav to se mi zdi za nas začetnike največji izziv, zato smo v dveh kratkih, a skoraj neopremljenih smereh v Vršičih zapravili skoraj cel dan. Svaka čast in iskrena hvala Urošu, da je imel živce za naju!

Eden izmed boljših plezalnih vikendov je bil izlet v Dolomite – z Deo sva plezali Via Gross v Sass Pordoi in Comici – south arete v Falzarego Towers. Predvsem prva je bila kar velik izziv, saj je bilo varovanje bolj kot ne prepuščeno nama, smer pa je bila kar strma in izpostavljena. Ko sva že v megli prišli do zadnjega štanta – ograja od zgornje postaje gondole, ki sva jo za vsega 15 minut zamudili – sva bili kar ponosni nase :D.

Slika
Via Gross; foto: Dea

Z Deo in Urošem R. smo se začetek avgusta udeležili Tabora Nejca Zaplotnika v organizaciji AO Kranj. Dvoje navez smo se podali v Košutovo spominsko smer, ki je že dobila objavo na forumu. Naj dodam še svojo plat oz. vtis: ta sobota je bila pomoje kar dobra definicija koncepta »type 2 fun«; od dostopa po snežišču, megle, mokre skale in sestopa s čelkami, vse je bilo bolj na meji prijetnega. Še sreča, da je bilo za nedeljo napovedano bedno vreme, da ni bilo treba iskati izgovorov, zakaj ne bi plezali :D.

Slika
Počitek na sestopu, ko sva vedeli, da je vsaj glavnih težav konec in imajo čelke polno baterijo.

Kmalu zatem sem se prvič v hribih navezala z Evo, plezali sva znamenito GG v Vežici. Tudi o tem malo več piše par objav nižje, sama bom dodala samo to, da sva imeli kar epski dan. In da mi še zdaj ni čisto jasno, kje točno bi morali sestopiti...

Slika

Konec avgusta je bil čas za še eno grebensko prečenje – z Gašperjem sva se tokrat podala proti grebenu Goličica-Kanceljni-Planja (tudi zanj opis v Miheliču ne razočara) v meni slabše poznanih koncih slovenskih hribov. Divja tura z lepimi razgledi po celi poti, ki me je vnovič prepričala, da tudi grebenska prečenja več kot zadostijo moji želji po adrenalinu. Češnja na torti je bil tudi tu sestop, ki sicer ni bil nič dramatičen, je pa Gašper lahko celo pot poslušal, kako fajn znam preklinjati, ko se mi lasje zapletajo v ruševje :D.

Slika

Začetek septembra bi sicer z NAŠ morali v Dolomite, ampak nas je vreme prisililo v prestavitev tabora na Bivak pod Srcem. Res top vikend, kar lahko potrdijo vsi udeleženi, foto dokaze pa lahko najdete v posebni objavi :). Plezala sem z Aljažem in Gašperjem, in sicer Kuštrasto ter Črni kamin.

Z Evo sva se zopet navezali za Kovinarsko v Veliki Mojstrovki; tokrat nama je šlo tako plezanje kot sestop gladko in brez posebnih težav. Deloma seveda zato, ker je bila to Evina prva smer v hribih in se je je kar dobro spomnila, definitivno pa je bil dodaten motiv za čim hitrejši povratek v Ljubljano večerni koncert :D. Energijo, ki je nisva pokurili v smeri, sva zagotovo porabili s plesom.

Slika
Eva se že ogreva za zvečer.

Zadnja smer, ki sem jo plezala v letošnjem koledarskem poletju, je bila Kratkohlača v Planjavi, tokrat spet v navezi z Deo. Lep dan, lepa smer, edina napaka je bila, da s seboj nisva imeli denarja in sva na Kamniškem sedlu upali prositi zgolj za kavo.

Slika

… In to je to! Upam sicer, da bo toplo vreme v hribih trajalo še nekaj časa in bodo vsaj južne stene še aktualne, v vsakem primeru pa lahko zaključim, da sem imela zelo poučno poletje in da sem v vsaki smeri dobila kakšno dragoceno izkušnjo več. In predvsem, da napredek in suverenost prideta »počasi in z andahtjo«. Seznam z idejami in željami za nove stene pa se seveda že pridno polni :).

Slika
 
 
 
Odgovori