Zima, prvi poskus

Herojske zgodbe z gora in gostiln.
Odgovori
anabanana
Prispevkov: 14
Pridružen: 14 Jul 2020, 21:26
Ime in priimek: Ana Baumgartner

Uradne zime je konec, v primorskih stenah pa še ni prevroče, zato je čas, da počasi nesem plezalke na popravilo, cepine pospravim v kot in naredim “recap” zadnjih dveh mesecev. Glede na to, da pred tem pozimi v hribih še nisem počela kaj resnega, priznam, da nisem imela pojma, kaj sploh pričakovati, razen mrazu in nohtanja. V tem smislu je bil vsak letošnji izlet svojevrstno presenečenje in seveda learning experience.

Konec janauarja se končno dovolj ohladi, da z nadaljevalno šolo izvedemo ledni tabor v Logarski dolini, kjer najprej plezamo topiče v Palenku. Moj prvi vtis o ledu: malo scary, ampak ajde, saj nekako gre (po putrastem ledu pa sploh, ampak to mi takrat še ni jasno). Popoldne me Pinti in Eva peljeta plezat Slap nad potjo in Kiks, kjer v malo tršem ledu dojamem, da zabijanje cepina v led ni nežno početje, če hočeš, da kaj drži. To obnovim še naslednji dan nekje v severni steni Turske gore, kjer po treh raztežajih plezanja neke x-linije s Pintijem in Deo obrnemo. Ta dan se naučim še nečesa – plezanje v zimskih hribih je povsem druga zgodba kot poletne skalne smeri, z mnogo več objektivnimi nevarnostmi in težavami, zato bo treba čim prej začeti nabirati izkušnje.

S tem v mislih gremo naslednji teden z Evo in Nino plezat znamenito Teranovo v Dolgi hrbet. Pričakovanja so glede na opise smeri visoka, naša motivacija prav tako – v zimski smeri pač ne najdeš vsak dan trojne ženske naveze. Smer me sicer ne navduši najbolj, ampak po drugi strani sem vesela, da za prvo zimsko smer ni bilo pretežko, pa še družba na štantu je vedno dobra in na srečo ne preveč številčna – začuda kljub vikendu ni bilo prehude gužve.

Eva zihra, Nina pleza, jaz slikam:
Slika

Sledil je ekstra aktiven teden začenši s pošihtno turo v Begunjsko Vrtačo, kjer si z Evo izbereva Lenuhovo smer. Izkaže se, da je crux smeri dostop, kjer naju močen veter kar malo prestraši. Na srečo je v smeri bolj mirno, sama smer pa kratka in sladka – ravno prav strma, da je zanimivo, a vseeno ne toliko, da bi morali iz ruzaka vleči štrik. Šlo je celo tako gladko, da je pošihtna tura postala medšihtna :D.

Eva pozira na sestopu. V dostopu je bil izraz na njenem obrazu malo drugačen :D.
Slika

Naslednji dan že besno čekiram vikend napoved in delam nove plane. Lanskega dopusta je še dovolj, delo itak vedno počaka, zato greva z Radotom že v petek pogledat slapove v Tamar. Najprej se lotiva Slapu nad votlino, kjer Rado suvereno odpleza prvi, težji raztežaj, meni pa prepusti lažje nadaljevanje. Navdušena nad tem, da nama use splezati prvi slap kot enakovredna naveza, se lotiva še Centralnega slapu, vendar po prvem raztežaju ugotoviva, da ledeni zavesi nad nama še nisva kos. Tu se tudi prvič spoznam s pojavljanjem talerjev in suboptimalnim ledom, zaradi česar naredim nemalo drame, ki jo Rado na srečo mirno spremlja. Dan kasneje nadaljujemo s plezanjem slapov, tokrat še s Katjo in v Logarski dolini. Sprva splezamo precej rahitičen Slap pod tunelom, nato pa še Palenk, v katerem smo po nekem čudežu edina naveza. Tokrat se mi zdi že malo lažji kot dva tedna nazaj, kar vzamem kot dober znak.

Rado v Slapu nad votlino:
Slika

Po dveh dnevih imam lomljenja ledu malo dovolj, zato se s Katjo odpravim v še eno klasično zimsko smer, Kramarco v Storžiču. Malo preveč štamfanja za moj okus, se moram pa kar malo pomatrati, da se navadim na stopanje z derezami po skalah v nezalitih skokih. Definitivno dobra smer za nabiranje izkušenj, pa tudi ambient je lep. Dopust naj bi imela sicer še naslednji dan, vendar ga ob prihodu domov, ko me ujame utrujenost in z njo zavedanje, da ne bom naslednji dan za nikamor drugam kot za v službo, suvereno skenslam.

"Wohoo, splezali sva!"
Slika

Po enem tednu pavze greva z Radotom pogledat enega od hitov letošnje zime – Drugi slap v Krnici. Ob takšnem “hajpu” sva oba pričakovala malo več od dveh strmejših zaves in veliko hoje po grapi, poleg tega pa naju precej demotivira število navez, s katerimi se zapletamo na poti gor in dol. Verjetno sobota ni najboljši dan za plezanje tako popularnega slapu.

Nedolgo zatem se zopet odpravim pod Vršič, tokrat v zavidljivi družbi samega načelnika. Plezat greva Zimsko smer v Prednji glavi Prisojnika, ki mi je od vsega splezanega letos verjetno najzanimivejša in najzahtevnejša. Prva raztežaja lažjega slapu sta dobro ogrevanje za meni precej težje nadaljevanje z miksi in delikatnimi svečami, ki jih Uroš itak pošola, jaz pa za njim totalno zadihana in z mantro “še dobro, da sem na topiču”. Na vrh prideva po več kot osmih urah, misleč da je najtežjega konec. Kmalu se izkaže, da sva v zmoti – pol gaženje pol plavanje po napihanem snegu do sestopne grape med Prednjo glavo in Prisankom iz naju izvabi marsikatero kletvico. V soju čelk le prideva do Koče na Gozdu, kjer sem tako fuč, da komaj naročim zasluženo in potrebno večerjo.

"Dej bodi v razkoraku, k ful boljš zgleda na fotkah!"
Slika

Na srečo musklfibr ne traja dolgo in tako se par dni kasneje znajdem v Sappadi, kjer z Radotom, splezava slap Carpe Diem. 200 metrov ravno prav strmega in večinoma precej dobrega ledu naju navduši. V Sappado se zagotovo še vrnem.

Bolano, sam greš!
Slika

Teden kasneje se Eva odloči, da je nujno treba izkoristiti preostanek zime (kar naenkrat je namreč že marec), in tako preostanek vzponov opravim z njo. Začneva s Smerjo izgubljene rokavice v Špegovcu – še kar posrečena izbira glede na to, da Eva ravno ta dan doma ne najde rokavic. Sicer luštna smer z zanimivimi lednimi skoki in ledom precej raznolike kvalitete, s katero opraviva precej hitro, kar je ključnega pomena, če te zvečer v Ljubljani čaka še žuranje. Kombo hribi-žur, ki ga z Evo ne izvajava prvič (in zagotovo tudi ne zadnjič), se zopet izkaže kot garancija za dan z oceno 10/10.

Za naslednjo sredo sindikati napovejo stavko izobraževalnega sektorja, kar za obe naju pomeni prost dan in novo priložnost za nabiranje zimskih vzponov. Tokrat se odpraviva raziskovat konce na drugi, obema manj poznani strani Vršiča, kjer se nameniva splezat Grapo črnega petka v Kanceljnih. Na vstopu naju preseneti precej strma, a kratka sveča, ki jo Eva suvereno spleza naprej, sledi pa še raztežaj ne prestrme grape in že sva sumljivo hitro na vrhu. Sum se izkaže za upravičenega – namesto ogledane smeri sva namreč plezali neko x-smer, kjer so se na srečo že prej izgubili neki Kranjčani in nama pustili prusike za abzajl. S komentarji v stilu “jao, keri blond zgubljeni tečajki sva midve” se zopet znajdeva pod steno in dobrih 100 metrov levo le najdeva pravi vstop. Tokrat prvi raztežaj, 40-metrski slap, dobim jaz, in priznam, da proti vrhu kljub temperaturam pod nulo že pošteno švicam. Slapu sledi še izmenjavanje nekaj metrskih lednih skokov in strme grape do vrha. Huda smer, pa še malo bolje sva spoznali te konce. Morda se naslednjič ne izgubiva.

"O WAAAAAU, kok je lepo!"
Slika

Za vikend se odločiva, da greva preverit, ali je led pod Prisankom res tako vrhunski, kot nama je bilo rečeno. No ja, o putru ni ne duha ne sluha, vsaj v Srednjem slapu ne. Namesto tega naju čaka boj z ogromnimi talerji, sumljivo votel led, brutalno nohtanje in posledično jok na vsakem štantu. V ženski navezi to gre, še posebej, če si si tako domač :). Po abzajlu nazaj pod slap se odločiva, da imava za en dan dovolj, najin prevoz, ki je takrat še plezal Centralni slap, pa raje počakava v Koči na Gozdu ob igranju človek ne jezi se. Moči tako raje prihraniva za naslednji dan, ko odideva pogledat, kaj je splezljivega v Brani ali Planjavi. Kmalu ugotoviva, da za najin nivo bolj malo – stene so precej bolj suhe kot v vodničku, še največ snega opaziva v Bosovi grapi v Brani, kamor posledično zavijeva. Sprva plezava po že uhojenih stopničkah po grapi, ki jo prekinjajo manjši skalni skoki, dokler spet sumljivo hitro ne prideva do vršnega grebena. Tokrat nama je hitreje jasno, da je najin sum utemeljen in da v resnici plezava nekakšno levo varianto. Lekcija: stopnice niso nujno najboljši orientir, včasih je dobro pogledati tudi na zemljevid. Situacijo hitro popraviva s krajšo prečko v desno in manjšim abzajlom in že sva v originalni grapi, ki vse do vrha ostane dovolj strma, da je zanimiva. Prvič v tej zimi tudi izkusiva škripavec – amazing! Če bi kdo poslušal najine komentarje, bi si verjetno mislil, da počneva še kaj drugega kot zabijava cepine :D. Ker je dan res lep in za razliko od prejšnjega prijetno topel, po južnem grebenu dostopiva še na vrh Brane. Nazaj do avta prideva ravno ob sončnem zahodu.

Malo pod vrhom Brane:
Slika

Photo moment na vetrovnem vrhu:
Slika

In to je to! Pomoje lahko rečem, da sem se v vsaki smeri in od vsakega soplezalca veliko naučila ter da mi je zdaj jasna kakšna stvar več kot dva meseca nazaj. Hvala vsem soplezalcem za družbo, pa še nekaterim drugim članom ferajna za raznorazno pomoč (šraufi, cepini, itd. itd. :D) in kdaj tudi motivacijo. Zdaj pa frikat, da se do poletja nazaj naučim plezat, če pa kdo slučajno kje izvoha kakšne dobre razmere, so pa cepini še vedno na dosegu roke :).

Slika
 
 
 
Odgovori