Ker je bila vremenska napoved izvrstna, sva se že dan po mojem prihodu po ne prezgodnjem vstajanju in s polno naloženimi ruzaki ter smučmi odpeljala z gondolo Aiguille du Midi na istoimenski vrh. Plan: še isti dan splezati Arête des Cosmiques, naslednji dan smer Modica-Noury v Mont Blanc du Taculu, še dan kasneje pa smučati po trenutnem navdihu. Najina baza je bil bivak Abri Simond s slabo toplotno izolacijo, a na scenični in priročni lokaciji, saj se tam začne prej omenjeni greben. Ker gre za precej enostavno smer, sva jo z izjemno dveh mest in krajšega abzajla preplezala nenavezana ter se precej kmalu zopet znašla na postaji Aiguille du Midi. Posledično sva bila precej zgodaj tudi nazaj na bivaku, kjer bi v takšnem primeru zelo prav prišla kakšna družabna igra, sva šla pa vsaj zgodaj spat.
Pinti v "detajlu" smeri
Wohooo, vse škripa
Scenična lokacija bivaka
Po mrzli (in zame posledično precej neprespani) noči sva se zbudila v mrzlo jutro in se še pred vzhodom s smučmi na nogah in gojzarji v ruzaku odpravila proti cilju št. 2. Modica-Noury prav tako spada med precej popularne "lahke in ne pretežke" smeri, kar ni nič presenetljivega, saj je v njenih 500 metrih moč najti vse od položnega škripavca do strmega ledu, na koncu pa za češnjo na torti še nekaj drytoolinga. Slednji je meni sicer predstavljal znaten tehnični problem, a sva se po 7 urah vseeno znašla na vrhu stene. Pod črto, res krasna in zanimiva smer, ki sva si jo lahko še enkrat ogledala med abzajlanjem, do bivaka pa sva tokrat prišla v soju čelk.
Pod smerjo, very much excited
V prvih raztežajih ledu
Na vrhu!
Tretji dan se nama ni preveč mudilo z zgodnjim vstajanjem, vendar sva bila ta dan vseeno prva, ki sva smučala po avtocesti Vallee Blanche, verjetno najbolj popularnem turnosmučarskem spusti tam naokoli. Sama sem prvič smučala po ledeniškem svetu, zato je predvsem prvi del, kjer se smučaš mimo ogromnih špalten, name naredil velik vtis. Da ne bi bila prehitro v dolini, sva izlet podaljšala še z vzponom na Brêche Puiseux, od koder lahko med spustom občuduješ severno steno Grandes Jorasses. Če to ne bi bil tretji aktivni dan in bi bile moje noge bolj sveže, bi verjetno v dolino prišla kaj prej, tako pa sva tudi tokrat spust končala s čelkami. Ups, še bo treba trenirat.
Razgled za dobro jutro
Pazi špaltne!
Na koncu je za poštamfat slabih 300 metrov ne preveč strme grape
Sledil je restič z dopoldanskim sprehodom po makrone in popoldanskim sprehodom na pivo, vmes pa so se že delali nadaljnji plani. Tokrat sem vrh, 4122 metrov visoki Aiguille Verte, izbrala jaz, kot odgovor na "kateri hrib pa tebi najbolje zgleda", Pinti pa je pristavil, da baje nisi pravi alpinist, če se vsaj enkrat ne povzpneš na to goro. Četudi sem sama še daleč od tega, se mi je vseeno dobro slišalo.
Très délicieux!
Prvi dan sva opravila enostaven dostop na smučeh do five star bivaka na ledeniku Argentière. Poleg tega, da je bilo topleje, sva se tokrat zelo razveselila igralnih kart. V takih primerih lahko vsem, ki poznate toliko iger s kartami za dva kot midva (torej nobene), priporočim igro cribbage oz. njena pravila na wikipediji. Malo računaš, malo šteješ, malo se jeziš, ker nimaš sreče s kartami, in popoldne je mimo.
Sončenje na verandi
Naslednji dan sva še po temi na smučeh prečkala ledenik in se ravno ob vzhodu znašla pod tisočmetrsko steno Aiguille Verta oz. pod smerjo Goulotte Bettembourg - Thivierge. Smučke so šle na ruzak, cepini v roke, in že sva štamfala po čudovito zvenečem škripavcu, ki so ga občasno prekinjali nekoliko bolj strmi odseki zmešani z ledom, ki jih je bilo res v užitek plezati. Najboljši del te smeri pa naju je čakal prav na koncu, kjer dobre tri raztežaje plezaš po veličastnem cca. 10 metrov širokem ledenem kanalu, ki v zadnjem delu mestoma doseže naklonino 80/85 °. Baje zna biti kvaliteta ledu tu problem, a midva sva imela kar srečo. Malo po 3. uri popoldne sva si lahko čestitala na vrhu, iz katerega se vidi razgled, ki zame zagotovo spada vsaj v top 3 razglede z vrhov, ki sem jih do zdaj videla.
Pogled proti Aiguille du Chardonnet
Škripanje v smeri
V ledenem kanalu (slika mu ne naredi pravice)
Vršni greben
Vršni selfie
Sestop iz Verta je bil zgodba zase. Sprva sva delno plezala, delno abzajlala po približno 1000 metrov dolgem Whymper couloirju, ki je hkrati tudi smer prvopristopnikov. Že to je precej trajalo, nato pa naju je čakal še dolg spust proti Mer de Glacu ter po njem nazaj v Cham, kamor sva prismučala šele nekaj po 2. uri zjutraj. Še en dokaz, da si na vrhu šele na pol poti. Slabih 22 ur avanture je mojim nogam pustilo posledice, tako da je bil počitek naslednje dni kar nujen.
Pod črto lahko rečem, da sem v teh dneh dobila mnogo čudovitih spominov, dragocenih izkušenj in lekcij, videla mnoge nepozabne razglede in dobila vsaj nekaj uvida v alpinizem, ki se dogaja v najvišjih vrhovih Evrope. Merci beaucoup Pintiju za route planning, nošenje precej težjega ruzaka in družbo
