). Mogoče res ne znam ceniti vsega kar imamo doma ampak priznam, da bi domače »bleščeče bele plošče« brez pomisleka zamenjala za plezanje v oranžnem granitu, polnem učbeniško pravilnih poči, ki počasi in vztrajno postajajo meni prefenčna oblika plezanja in kjer lahko stiskam krimpe in se obešam na šalce brez da bi razmišljala, da bom odlomila pol stene.
Grand Capucin in prijatelji.
Letošnja julijska 2 tedna v Courmayeur-ju sva sicer imela še kar srečo. Zbolela sva ravno takrat, ko je v hribih pihalo 100km/h (po dežju ne pij vode iz reke, pa če izgleda še tako bistra, lesson learned). Res je tudi, da so nama sunili camp mizo in da je točno na mesto, kjer sva ponavadi spala med tem ko sva plezala padlo drevo, sicer pa so Italijani zaenkrat še zelo strpni do divjega kampiranja. Hvala. Po lanskem Coumayeur-ju in Chamonix-u sva letos plezala samo na italijanski strani. In ni nama žal! Polek tega, da so Italijani bolj naklonjeni »ilegalnemu« campiranju in se dnevno bašeš s pizzami, tortelini in sladoledom 2-3x ceneje kot v Cham-u, pa se predvsem izogneš mnnožicam plezalcev in turistov, ki se vsak s svojim bolj ali manj naveličanim GV-jem v kolonah vlečejo iz gondol do smeri.
Še isti dan kot sva se pripeljala v Courmayeur, sva uspela pobasati opremo in se v temi »sprehodila« do Rifugio Dalmazzi. Koča je zaprta, spala sva v zimski sobi, kjer naju je ob polnočnem prihodu nalajal pes nejevoljnega Italijana, ki se je takoj zjutraj že prijazno prišel počohat (pes, ne Italijan). Prvi dan sva plezala Profumo proibito (krasno!) in stena v Trioletu naju je tako navdušila, da sva se nameravala vrniti še naslednji dan. S škotskim parom edini ostanemo na bivaku, zadovoljno jemo večerjo in se veselimo, da bomo v smereh sami. Ob 5h nas namesto budilke zbudi nevihta. Zdaj vemo zakaj smo ostali sami. Naslednjih nekaj dni se boriva s slabostjo, božava krave in se probava prisiliti v vsaj en obrok dnevno, kar niti ni tako tragično na idilični jasi v viseči mreži. Zmoreva malo frikanja (priporočam plezališče Le Gare) in nekaj multipitchev z 10 min dostopa. Meni je bil najboljši La fete du Village v Planavalu, plezanje v svetlečem gnajsu se dogaja ob 200m visokem slapu, ki te cel čas prijetno hladi (kot Gardaland). Ko sva končno napraskala moči za 2000 višincev, sva splezala Ottoz – Hurzeler v A.Croux in zraven opazovala reševalno akcijo na Peutereyu, ki se je seveda pridružil neskončnemu seznamu željenih smeri. Tekom dopusta sva spoznala francoza, ki sta ravno te dni plezala greben Peuterey-a in z radovednostjo sem ju vprašala kakšen je bil sestop (infamously gaden): »Hmm we called the helicopter, we were on the top too late«. Ok, midva bova šla kar čez Mt.Blanc.
Uvajanje v granit nad Rifugio Dalmazzi.
Reka, ki zgleda prečista, da bi te lahko zastrupila.
Simon dej pejd okoli previsa no!
V odzadju Peuterey z zelo glasnim in scary ledenikom.
Lep gnajs z manj lepim občutkom v želodcu.
Zadnji vikend ob solidni vremenski napovedi s stisnjenimi zobmi plačava 55 eur za gondolo do Rifugio Torino. V koči pohengava z Italijanoma, ki sta v želji po clean ascentu teh dobrih 2000m višincev prehodila z vso opremo za bivakiranje. Strinjamo se, da se to verjetno res ne splača, še posebej če se z oskrbnikom na koči zmeniš za nižjo ceno za spanje v kletni sobi in si vso hrano skuhaš v jetboilu. Italijana se nama zasmilita, zato ju za eno noč prešvercava v kletni rezidenci. Ok nazaj k pointu. Splezala sva Švicarsko smer z O sole mio izhodom (tako smer namesto tehnične/7b, dobi oceno 6a+, za mene je bila gladka, tanka poka še vseeno kar spicy). Potem sva splezala še smer Salluard na Pointe Adolphe Rey, ki je bila v megli in temperaturi pod 0 sicer malo manj prijetna ampak za enako oceno kar precej lažja. Obe smeri sta uber klasiki in to z razlogom. In obe imata, pazi to, navrtane štante! Za konec si upam zraven slik tukaj pustiti še končno misel: kaj so nam naredili svedri, da jih tako sovražimo in kdo, ter predvsem zakaj, bi bil užaljen če bi se tudi na štantih slovenskih klasik, kjer prav vsi vpenjamo iste 1000 let stare kline na vedno istih štantih, pojavila 2 svedra povezana z verigo. Pribijte me na križ. Ampak s svedri.
Izraz na obrazu po 3 cugih poči se bere kot: platke so mi še vedno najjače.
Simon preračunava novo pot nazaj čez odprte ledeniške razpoke ali pa samo opazuje kje vse se nama bo zataknil štrik na abzajlu (povsod). Pravi tudi, da mu je prusikarjenje na 3800m še vseeno zabavno.
Lp iz plaže 2023, naslednje leto bi šla spet sem na morje!