Mega gužva in logistično kar zapleten sestop - realnost.
Zvezde se uravnajo, uravna se tudi vreme. Po stari (pred podorni) poti jo v soboto mahava proti koči. Popoldan modrujeva ob štetju navez v vpisni knjigi gostov, razmišljava o možnostih sestopa, ter časovnicah. Z vsako uro je navez več. Bojda spijo tudi pod steno. Slaba.
Zajtrk v nedeljo ob 4.00 uri pride prezgodaj. Lučke v temi brzijo proti steni. Midva ne brziva. Jutro je toplo, pretoplo.
Malo plezanja navzdol, po polici v steno in že sva tam. Nevem kako nama uspe, a na vstopu se znajdeva prva.
Naveževa se. Zares prvič skupaj na vrvi, ampak bo že… on je perspektiven, jaz pa star.
Plezanje nama gladko teče. Smer je dobro opremljena in se lepo varuje. 22 raztežajev je dovolj raznolikih, da se še nič kaj naveličana znajdeva na vrhu smeri, ki se zaključi na znamenitem severnem razu. Ura je zgodnja in nama dopušča še skok na vrh, kar pomeni še dodatne 4 raztežaje raza.
Sledijo čestitke, fotografiranje, malica in razgledi.
Raz se sprazni, midva poplezavava zadnje raztežaje nazaj proti točki kjer bo spuščanje mogoče. Štiri ure spustov za cca 1000 m grebena in ob 19.00 se brez večjih zatikov vrvi znajdeva pod steno.
Ura do koče, hidracija v vseh oblikah in ob 22.00 sva na izhodišču v Bondu, kjer zaleževa ob avtu.
Hvala Jakob Skvarča (AAO) za mega dan zunaj.
Zagotovo bo ostal v lepem spominu, kot eden od boljše preživetih rojstnih dni...
mega hrib
mega stena
mega smer
mega midva