Letošnjo sezono sem si zastavil tako, da sem se osredotočil na Slovenijo in okolico, saj sem v zadnjih sedmih letih plezanja v hribih toliko potoval okoli (predvsem poleti), da sem še najmanj plezal v destinacijah, ki so najbližje mojemu domu. Res rabimo potovati na drugi konec sveta, ko pa živimo v Evropi in imamo plezalno »meko« tik pred nosom? No, saj je luštno doživljat avanture v državah tretjega sveta, ampak za to poletje sem rekel, da bi rad obdelal svoje cilje v naši preljubi Sloveniji, odkril še kak skriti kotiček, ki ga ne poznam in sedaj lahko mirne vesti rečem, da je bila to odlična ideja.
Tole klavrno poletje sva z Matijo začela v Planjavi in sicer v smeri Cinca marinca. Lansko jesen sem bil navdušen nad sosednjo lepotico – Srečo na vrvici, tako da je bila motivacija za ponovni obisk južne stene Planjave visoka! Kljub isti oceni, je Cinca precej težja od sosede in morda ne tako plezljiva. Zaradi pogostih padavin pa je bil velik faktor ta dan tudi zamočenost stene, saj so bili praktično vsi raztežaji vsaj malo mokri (prvi trije ful), kar je lahko hitro game over. Nekako pa nama je bila sreča toliko naklonjena, da so bili ravno ne-ključni grifi mokri. Tri raztežaje sem moral ponavljati, ostalo pa je šlo v prvo. Moj predlog za ocene po raztežajih: 5c, 6c, 7b, 7b+, 6b, 6b, 6c+, 7c, 6a, 7c, 6c+, 6b+
Bitka z mokroto
Potem sem se »vrgel« v svoj prvi resni multipitch projekt – Rajčeva smer. Pri prvem obisku mi je družbo delal Blaž in oba sva bila navdušena nad lepoto in plezljivostjo najtežjega raztežaja, saj bi ga brez problema lahko našel tudi v kakšnem plezališču – 25m vzdržljivec v rahlem previsu. Pri tretjem obisku sem ga uspel splezati, vendar me je realiziral naslednji 7b+ in tako sem videl, da je v resnici največji izziv te smeri konstantnost in ne en raztežaj. V četrto pa je šlo vse kot po maslu, če odmislim dramo v zadnjem raztežaju, kjer sem zavil naravnost navzgor namesto v desno in si tako psihično precej otežil zadnjih 15m.
Prvi tricky raztežaj
Powered by Trojanski krofi
Tretji obisk z Urhom
Foto: Mojca Kranjc
Sledi pa še nekaj slik iz Robanovega kota, da naredim malo reklame za naslednje leto. Bilo je amazing!
Mojca v Svobodi
Anja v Svobodi
Miha v Svobodi
Hipsta lifestyle for ever!
Sceničen abzajl po Metulju
Idiličen kamping pod Križevnikom
Ekipca <3
Trilogija Triglava
Glavni cilj za letošnjo sezono pa je bila t.i. Trilogija Triglava. Prišel sem na idejo, da bi rad preplezal v eni sezoni vse najtežje smeri v Triglavu. Takoj pa je sledilo vprašanje, katera smer pa je najtežja? Tista z najvišjo oceno, najslabšo skalo, najmanj varovanja, največjo konstantnostjo? Tako sem nekako prišel na tri smeri, ki so vsaka »naj« v svoji kategoriji – Obraz sfinge z najtežjim prosto plezalnim mestom, Korenina z največjo resnostjo in najmanj varovanja ter Ulina smer z največjo konstantnostjo.
Foto: Gregor Kresal
S Krištofom sva začela z Obrazom sfinge. Dostopila sva po Plemenicah in abzajlala čez Raz, morda to ni najbolj »true« pristop, ampak s to smerjo nisem iskal konstantnosti in res se mi ni dalo šodrati cel dan
.
A tjale dol morva?
Najtežji raztežaj sem najprej opremil, potem pa ga v drugo splezal. Lepo izpostavljeno mesto, ki je pisano na kožo vsem friko-alpijem.
Nadaljevala sva z Jernejem v Korenini. Krudi k sreči ni čisto vedel v kaj se spušča, tako da je privolil v triglavski maraton
. Omenjene smeri se torej drži sloves, da je resna z malo varovanja (kakih 10 klinov v 1000m) s precej slabo skalo. Sama težavnost ni visoka, je pa glavni problem, da moraš plezati počasi zaradi krušljivosti in nič fiksnega varovanja. Bilo je veliko momentov, ko sva se čudila, kakšen »norc« je bil Franček, da je rinil tam čez. Se pa v tej smeri tudi jasno vidi generacijski preskok, saj so včasih rinili povsod, kjer so bile vidne logične razčlembe, ne glede na kakovost skale. Sedaj pa večinoma narekuje potek smeri dobra skala in posledično velikokrat tudi višja težavnost. »Cena«, ki jo zato plačamo je pogostejša uporaba svedrov, ampak je plezanje predvsem veliko bolj estetsko in uživaško. Uživanja v Korenini ni bilo, ampak sva oba zelo vesela, da sva jo odkljukala v enem zelo dolgem dnevu.
Prva šestica in prvo psihiranje za dobro jutro
Ogaben kamin v srednjem delu, ki se je izkazal k sreči za veliko boljšega kot je izgledal od spodaj. Prvi del je šel brez težav, nato pa je sledil prehod iz kamina v zajedo, kjer si se moral obesiti na dve šalci. Krudi se je obesil na napačno šalco in z njo vred padel v luft. K sreči so vsi frendi zadržali padec, v drugo pa so zdržali tudi vsi grifi. Z malo večjim cmokom v grlu nadaljujeva naprej.
»Bo?«
»Bo, sam mal me psihira…«
Aleeeez, venga!
Po skici detajl smeri, vendar se nama je zdel naslednji raztežaj precej težji od tega. Od votline gor si po mojem mnenju sledijo raztežaji: VII, VIII-, VIII.Tema naju je ujela ravno po koncu vseh težav in z njo tudi megla. Glede na bliskanje v daljavi in moj strah, da bi lahko se najina situacija precej poslabšala, sva zadnji dve petici obvozila po Prusik-Szalay. Na vrh sva prišla okoli enajstih, ob 3h zjutraj pa sva po 23h urah na nogah zaspala v avtu kot ubita.
Zadnje dejanje trilogije pa je bila Ulina smer – linija, ki je bila že par let v mojih mislih. Tokrat je bil na drugem koncu vrvi Blaž. Budilka je bila nastavljena na 4h zjutraj in po zgodnjem zajtrku sva se s težkimi ruzaki zaradi vse vode in hrane odpravila pod steno. Smer se začne po Metropolisu in se po najtežjem raztežaju odcepi v samostojno linijo naravnost navzgor. Dan se je začel bolj klavrno, saj se nama je takoj v drugem raztežaju strgal nahrbtnik in skoraj bi izgubila jope in komplete, ki so bili čisto na vrhu. Po tem manjšem zapletljaju nadaljujeva. Oba sva precej živčna, saj veva, koliko stene in težkih raztežajev naju še čaka. Prideva pod detajl Metropolisa, zarine Blaž in pade. Odloči se, da ne bo ponavljal ravno zaradi vseh raztežajev v zgornjem delu. Jaz splezam na flash in nadaljujem v naslednji raztežaj, kjer se Ulina šele začne. Po detajlu raztežaja se mi odlomi grif, padem, ponavljam in splezam do štanta. Srednji del do Gorenjskega turnca je bil bolj resen in veliko manj opremljen, kot sva pričakovala (večino štantov moraš namreč narediti sam, kar je brez kladiva malo bolj committing kot sva želela). Pod turncom je začelo grmeti in rahlo deževati, tako da sva vedrila pod majhno streho, saj si nisva upala plezati naslednje dežju izpostavljene raztežaje. K sreči je po 1,5h čakanja nevihta šla stran in upanje v uspeh se nama je spet začelo vračati. Ravno s temo sva splezala v hotel Triglav – jamo pod zadnjim, najtežjim delom smeri. To noč sva spala veliko bolje kot en dan prej v Mojstrani in za zajtrk naju je čakal detajl cele smeri – rahlo krušljiv 7c. Po ogromnem fajtu zaradi trenja pridem do štanta. Do vrha stene sem moral samo še ponavljati 7b+ raztežaj, ostalo pa je šlo brez zapletov. Prideva še do Čopove prečnice, kjer končno vpenjava kline na en meter in kar naenkrat se nama vzdušje bistveno izboljša! Še 100m poplezavanja in dvodnevne avanture je konec! Srečna še malo posediva, nato pa v lagodnem tempu sestopiva do bistrice v Vratih, kjer se končno osveživa in napijeva.
Dostop z najtežjim ruzakom na svetu
Blaž v detajlu Metropolisa
Največji napor je predstavljalo vlečenje ruzaka z vodo in hrano za dva dni... Razmišljala sva, da bi bilo boljše, če vlekla dva ruzaka in plezala vsak s svojim v bolj položnem in lažjem terenu.
Na vrhu "prvega" raztežaja Uline smeri
VI-ca nad gredino
V hotelu Triglav
Še dva rogljička za zajtrk, ogrevanje z BePop-om in gasa v detajl smeri!
Verjetno najboljši raztežaj v celi smeri
Za konec še malo zgodovine
Težko opišem koliko se nama je izboljšalo počutje, ko sva kar naenkrat začela vpenjati kline na 1 meter in plezala totalno spucane cuge. Noro dober zaključek ture!
Toj to za ta dnar, zdej pa lahko še mal plaže :D
Kronološko:
14.6.2023 / Cinca Marinca / 7c / 300 / Matija Volontar / RP, 3.PP
11.7.2023 / Obraz Sfinge / IX+ / 160 / Krištof Frelih / RP
16.7.2023 / Rajčeva smer / 8a / 250 / Domen Kolenko / RP
15.8.2023 / Korenina / VIII / 1000 / Jernej Kruder / NP/Flash (17h)
23-24.8.2023 / Ulina smer / IX / 1000 / Blaž Karner / RP (ef. 21h)