V začetku julija sva s Šegalom brodila po južnem delu Norveške. Žegna z vremenom nisva imela, sva se pa vsaj izognila vsej toči, ki je takrat klestila po domovini
Plezala sva v Haegefjellu (na sliki, zelo priporočava), v Setesdalu (tudi, če izpustite) in Uskedalnu, ki si ga lahko predstavljate kot Val di Mello brez železja 
V besnih platah se zares nisva imela priložnosti preizkusiti, ker so bile ves čas mokre, sva pa splezala 1000 metrski greben Kolkyerreriggen, ki je ob zmerni težavnosti 4-5, celodnevnem rosenju in popolnem pomanjkanju sledi predhodnikov ponudil prav luštno turo. 
Tamkajšnji hribi pravzaprav nimajo vrhov, smer te odloži na visoko planoto Ulvanosa, s katere potem po enem od neštetih divjih grabnov odkolovratiš v domači fjord.
Ko je bilo za plezat preslabo vreme (torej večino časa), sva na veliko lovila ribe, kar je čist huda fora
Po prihodu domov smo z Akademcema Miho Peternelom in Bojanom Ulago prevrtali smer Tik pred dvanajsto v Vežici. Svedrovci so bolj ali manj na istih mestih kot prej, oprema, psiha in obvezna težavnost ostajajo nespremenjene.
Z Lanom Zupančičem sva plezala Vodnjak želja in Raz Jalovca...
Potem sem bil še dvakrat v Dolomitih. Prvič družinsko-frikovsko, drugič pa za Antetovo izpitno turo. Campanile Dulfer me je še bolj kot s plezanjem navdušil z ambientom in podobo idealnega zvonika. Pa tudi z okoliščino, da je bil verjetno prav tu davnega leta 1913 po sili razmer izumljen zloglasni abzajl v Dulferjevem sedežu
Zadnji vrh te objave pa pravzaprav ne spada med alpinistične vzpone, saj mu čisto nekaj malega manjka do predpisanih 100 metrov. Bi pa zadeva vseeno utegnila koga zanimati.
Stapina je markanten osamelec na grebenu Velebita na pola puta med Paklo in Karlobagom. Z vrtalskim navdušencem Robijem Buhom (DRPK) sva jo prvič obiskala lanskega septembra v popolni nevednosti, kaj pričakovati. Preplezala sva nekaj obstoječih smeri in dodala dve novi.
V očiten žlambor na južni strani sva vstopila skozi od vode izjeden rov. Nekje na sredini fotke se sluti izhod iz rova v žleb, po katerem te drugi raztežaj (lepo) pripelje v hudoben pakleniški radiator težavnosti okrog 6c. Po hrbtu levo ob žlebu sva pa speljala enoraztežajno smer, ki se nato priključi obstoječi klasični smeri Liburnija. Okrog 5c, najin vstop se zaradi "nekoga" na plezanje.net in theCrag imenuje Istočni brid, čeprav plata gleda na jug
Ker je lani zmanjkalo časa za vse ideje, sva se skoraj natanko ob letu osorej vrnila in s sabo kot okrepitev privlekla že skoraj izumrlega Matičarja Nejca Marinka
Skupaj smo napadli očitne radiatorje na vzhodni strani stolpa.
Nama z Nejcem je detajl prvega raztežaja ostal pretežek, močnejši del naveze pa pravi, da bi bila na mestu ocena okrog 7b+. Dodajam, da je cug zeloooo lep in plezljiv in da se splača poigrat z njim, čeprav si prešvoh
Drugi raztežaj je bolderski 6b+ in je v primerjavi s prvim zgolj formalnost. Ampak lepa in pripelje točno na vrh
Zaradi Robijeve neuslišane želje po sponzorju (malo pa tudi zaradi treh vzporednih črt) se smer imenuje Adidas.Drugi dan smo v bližnji steni Široki kuk splezali še neznano že obstoječo smer, trije raztežaji težavnosti okrog 6b v pristni pakleniški skali. V isti steni levo in desno je prostora še za vsaj 10 smeri podobnih težav.
Za konec pa še par pojasnil za tiste, ki bodo imeli z našimi smermi kaj opravka (po forumu ali v živo). Žlambor in Adidas sta bila navrtana od zgoraj po predhodnem pregledu plezljivosti, Istočni brid pa od spodaj s sprotnim vrtanjem. Morebitni ponavljalci boste morda opazili, da sta prvi dve smeri lepši, čeprav smo z vsemi kar zadovoljni. Stapina ni velika alpska stena, ampak dvoraztežajno plezališče, kjer je pomembno, da so smeri plezljive, varne in svedri na smiselnih mestih. Predvsem pa, da ne uničuješ skale z brezveznim vrtanjem tam, kjer potem ne bo plezal nihče, ker bo grdo. Prav tako se mi zdi nesmiselno, da v taki steni pustiš projekt nedokončan, ker ne moreš čez in potem čakaš, da se bo pojavil nek močnež, ki bo lahko smer pravoverno etično dokončal. Ta komentar se mi zdi potreben, ker smo že slišali pripombe, da bi to moralo biti vse od spodaj...
Za naše smeri ne rabite več kot 10 kompletov, za kaj drugega tam okrog pa še par metuljčkov. Pol ure pod Stapino in 10 minut pod Širokim kukom je neoskrbovana kočica Tatekova koliba, kjer lahko udobno prespi cca 10 ljudi. Ker je precej oblegana s strani pohodnikov, ki prečijo Velebit, bodite pripravljeni na spanje pod milim nebom. Pitna voda je, smeti pa ni in naj jih tudi ne bo
Vabljeni tja!Ajde,
Vid