Vreme še vedno dopušča plezanje brez puhovke, izkušenj in vzponov pa nikoli ni dovolj, zato se zmeniva s Francijem, da v soboto, 7. 10., splezava Ribino smer (IV-/III, 400 m) v Lešarjevi peči.
Po opisu sodeč, je skala, razen krajšega odseka v zgornjem delu, kompaktna. Po skici, vrisu in komentarjih glede smeri, zgleda smer res dobra, orientacija pa ne zelo zahtevna.
Samo ne, videz vara, realnost je čisto drugačna. Smer je zelo naložena, oprimki ostajajo v rokah, stopi bežijo izpod nog. Frparce so lepo žvižgale mimo ušes. Orientacija pa... Glede na krušljivost in naloženost ni najlažja, v iskanju zadovoljivih oprimkov je veliko cik-cakanja, v smeri ni veliko klinov, tudi večina štantov ni narejenih.
Frende sva peljala bolj na sprehod, kot to da bi jih rabila v smeri, klini in kladivo so nama pa prišli še zelo prav. Je pa bil kar podvig najti poko, ki je zdržala zabijanje klinov.
Za zaključek pa, družba je bila super, razgledi prav tako. Novih izkušenj se je tudi nabralo, smer pa ni na spisku, da bi se kdaj plezala ponovno.