Moker Mello
Še kr suh Mello
Še dobr, da sva si sposodila nr.4!
Pokice + platke
Slika dela krivico soteskanju, spuščala sva se čez slape in v tolmunčke, štrike pa sušila še 3 dni.
V italiji se na mojo srečo in splošno nesrečo da antibiotike kupiti kar v lekarni brez recepta in to za skromno ceno 6EUR. Glede na moje bolehanje se odpeljeva okrevat v Finale Ligure, kjer sicer nekaj plezava, večinoma pa počivava v avtu, leživa na soncu in pijeva aperol. Medtem anticiklon v Dolomitih daje vremensko napoved, ki mi da misliti, da je moj telefon pokvarjen. Sonce od jutra do večera, vsak dan. Mrzlično pijem brusnični čaj, antibiotike in občasni aperol, nekaj od tega je zgleda pomagalo. Na poti v Dolomite se na hitro ustaviva še v Arcu, da preveriva moje zdravje in ob sončnen zahodu v kratkih hlačah splezava eno ta kratko. Še isti dan se odpeljeva proti Marmoladi, po poti narabutava nekaj jabolk, napakirava rukzakček in se sprehodiva do Rifugio O.Falier, kjer se s 4 italijani in 1 američanom stisnemo v zimsko sobo. Eden od cimrov je Matteo Della Bordella, ki s soplezalko dokončuje novo smer v najlepši steni iz apnenca, ki sem se je kadarkoli dotaknila. September v Dolomitih je carski, 3km dolgo južno steno Marmolade smo si v soboto razdelile le 3 naveze. Plezala sva uber klasiko in najlažjo smer čez osrednji del stene, Don Quixote VI+, 800m. Simon je na dostopu žalostno pogledoval proti Italijanski navezi, ki je vstopala v Ribo ampak je na vrhu Don Kihota vseeno ugotovil, da se je naplezal in da forma po 6 tednih dela na Nizozemskem ni več enaka.
V kompaktnem apnencu in plezanju v kratkih rokavih nisva kaj veliko razmišljala o časovnici ali zimi, ki naju čaka na drugi strani, na polici si brezskrbno vzameva celo uro odmora. Na vrh priplezava v puhovki, ugotoviva, da je sončni zahod že pred 19h (a ni bil še včeraj ob 21h?) in da je na severni strani že svež sneg. Meni je bil sestop po ledeniku v temi in supergah crux smeri (poleg kamina v spodnjem delu, ki mi je vzel 3 leta življenja, Simonu pa verjetno kar nekaj portpljenja). Posebna zahvala še Mihatu V., ki se je ob 23h zvečer pripeljal iz Cortine z vodo in veganskim jogurtom za zajtrk in naju pripeljal nazaj do avta.
Polica na polovici smeri, pred nama pa še najlepši vršni del
Glej to skalo no
Kamin/zajeda, ki ni hotla pojest nobenga od frendov, ki sva jih imela s sabo
Iz vrha so 3 abseili, potem pa je sledilo še par ur zgubljanja po ledeniku
Naslednji dan se zapeljeva na parking pod Tofano, ob sončnem vzhodu se sprehodiva do stene (joj rada imam te dolomitske dostope) in splezava Costantini/Ghedina (VI-, 600m), po ogrevanju (a maš ti tudi malo težke noge?) kar padeva čez smer, ki je sicer strma ampak polna šalc in ponuja sproščeno plezanje, ob 14h že sestopava, časovnica se nama zdi kar vredu, glede na to, da je eden od naju vmes na polički malo iz smeri pustil pol črevesja. Zadnji dan splezava še navrtano in zelo hvaljeno Via Nikibi v Lastoni di Formin (6b+, 350m). Ko obujem plezalke po 2 dolgih smereh v sončnih stenah dobim solzne oči. Vseh 9 cugov je bilo na srečo vrednih bolečine. V avtu pojeva še zadnjo take away pizzo in se odvlečeva do doma.
Najlepši del smeri
Hotel***** in Lastoni di Formin v ozadju
Vpenjanje svedrov je top!
Razvajena od julijskega granita Centralnih Alp sem avgusta nekaj plezala tudi v domačih hribih, ki se mi zdijo vsakič bolj podrti. Najbolj navdušena sem bila nad Trikot-om v Dolgem hrbtu (soplezalec Miha V., AO Kozjak), ki med drugim ponuja plezanje skozi jamo (?!). Zdaj vem, da se tudi doma najdejo kompaktne smeri in da Miheličeve »bleščeče bele plate« dejansko obstajajo. Všeč mi je bila tudi Parižanka v Debeli peči (Simon P., AO Kozjak), Hudičev steber (Rado, Ana, Veronika J. (AO Radovljica)) in detajl Tomaževega stebra v Grintovcu (Anže Z.). Malo manj všeč kot smer ampak zelo všeč kot celotni dan in splošni vtis mi je bila Direktna v Špiku (Ana B.), o njej sva z Ano sanjali že kot tečajnici in letos uspeli izpeljati plan brez večjega izgubljanja. Po sestopu sva zgleda delovali utrujeni, saj nama je na štopu ustavil že drugi avto. Hvala. Plezala sem še nekaj krajših smeri, ki se mi ne zdijo vredne omembe ali priporočila in dobila po p. v Centralnem stebru Lučkega dedca. Za zaključek poletja sve se s Simonom »utrujena od težavnih smeri sezone, poznega jesenskega dne« odpravila na dejt v Vrata, kamor naju je povabil romantični opis Slovenskih sten. Našla sva »veliko očarljivih počivališč, ki vabijo z razkošnimi razgledi«, predvsem pa en kup šodra, meglo in konkretno čez 2000 višincev, ker sva se pač zgubila na dostopu, v »smeri« in še najbolj na sestopu. Smer sicer ne šteje za vzpone za alpinista ampak je moralni must-do slovenskih šodrovcev. Saj veste katera.
Simon v detajlu Parižanke
Friko-bolderašica Tanja P. v svoji prvi in ne zadnji hribovski
Miha je dobil edini cug Trikota, ki ni plata in hkrati edini cug, ki ni primeren za njegovih 1.90cm
V začetku poletja sem v Veži našla kolčno protezo, ki jo je tam izgubil Rašičan. Meni se je zdela bomber in sem jo suvereno vpela.
Po njegovih besedah, se nekje v Mojstrovki skriva tudi rama.
Za zaključek bi za 3 poletne objavice skromno prosila še za kakšen klin, ker sem jih zadnje čase kar nekaj pustila na zgrešenih abzajlih. Hvala.