S Petro Ano konec avgusta izmenično piševa sporočila potencialnim članom odseka - ali bi naju kdo peljal v hribe. Eno te isto besedilo pošiljava večkrat, pa se v šesto le najde Anže, ki pravi, da ima čas in da naju vzame - kar za cel vikend. V paketu je tako prišlo še kampiranje s tabornim ognjem, kitaro, majhnimi otroci, psom, skoraj polno luno in zvezdami na jasnem nebu. Pes je lajal in nam pojedel rižoto, otroci pa občasno jokali.
Sobota, 2. 9., Kranjska poč (250m, IV/III-IV), NŠG.
V smeri je bilo nekaj svedrovcev.
Uhuu prvi(drugi?) hribovski cug v življenju, za Petro Ano pa začetek njene 4. smeri.
Petra Ana v elementu.
Zakamufliran Anže na vrhu zajede?
Prečenje do zadnjega cuga.
V planu smo imeli, da bi ta dan na hitro splezali še Pocarsko ali Pstuh, pa sva punci zaključili, da je bila ena za tisti dan dovolj.
Tečajniški vtisi:
Katarina: Moja negotovost in strahu pred prvo smerjo ter začetno navdušenje ob prvem cugu, so se v nadaljevanju spremenili v morijo misli ob vsakem gibu - ali bi ta gib naredila kot prva v navezi hmmm…
Petra Ana: Lepe, ravno prav zahtevne smeri, večeri ob ognju in dobra družba - eden najlepših vikendov tega poletja.
Nedelja, 3. 9., Jugozahodni raz (400m, IV/II-III), Mangart. Smer je navrtana.
V soboto po preplezani smeri, ob pivu, kavi in čaju, kar dolgo iščemo smer za naslednji dan. Odpiramo vodniček Slovenske stene in spletnon stran Slovenske stene iščemo ideje, nič nas ne prepriča. Na poti nazaj srečamo Kajo in Žiga, ki nam predlagata JZ raz Mangarta, ki ga navdušeno zagrabimo, razen misli da bo vroče - jugo(zahodni) raz pač.
No vroče je bilo samo na dostopu, ko smo vsak po svoje plazili in lazili po strmem melišu ter skrotju.
Sreča ob srečanju s sončnimi žarki.
Petra Ana pred detajlom smeri, za katerega sva se preobuli v plezalke, prej je bla zima.
Utrujeni in veseli, da sta vzpon in sestop za nami (sploh sestop po zlizani Slovenski poti top!). V ozadju Mangart in melišče po katerem smo dostopali, do vstopa naj bi se dalo prit tudi po travah, iz parkirišča (najverjetneje lepša pot).
Smer je bila manj krušljiva, kot Krajnska poč. Pa tudi lažja glede orientacije (je rekel Anže).
Sreda, 27. 9., Košir-brelih (200m, IV/III), NŠG.
V sredo, 27. 9. smo se Katarina, Dani in Krištof odpravili v NŠG z namenom, da dobro izkoristimo dan, ki smo ga meli fraj. Ker se je meni mudilo sem predlagala, da gremo nekaj krajšega in tako je Krištov iz predlogov, ki sva mu jih z Danijem poslala, izbral smer Košir-Brelih.
Po navdihu zapisa rašiške tečajnice krajši pesniški zapis, sicer ni nekaj, ampak za intermezzo je ok.
Štof napiše “Hej, v sredo mam čas.”,
hitro pomislim, al mam ga tud jaz.
Ne razmišljam prav dolgo, si ga vzamem takoj,
na koncu kar traja, da najdem, kdo gre z menoj.
Pa javi se Dani, ki plezal še ni
v naši prelepi tej skali hribovski.
Zato kar skupaj na hitro nardiva seznam,
smer pa izbere Krištof kar sam. Zadeva hitro postane kar stresna,
ko gospod inštruktor pravi, da tura bo resna.“Lepo mi na mail pošljita pripravo”,
da jutri ne bo se dolgo smeri iskalo.
Smer je Štof kar hitro izbral,
a ob pripravi dvomim, da sploh kaj je prebral.
Me po obliki navdušil rašiški je ep,
vseeno pa zdi se, da vzpon ne bo lep.
Na koncu smo se je vseeno lotili
in čas (vsaj mislim) uspešno zabili.
Smer bomo rekli, bila je lepa,
še nas bo skala v hribe povlekla.
NŠG in Mojstrovke. How to get out of comfort zone? Smer smo prvih par metrov posolirali, ne bom rekla, da me je ideja o tem navdušila in da sem šla navdušeno čez, ampak priznam, da je vsaj mene (ne vem če tudi sotečajca) zamikalo, da bi pa mogoče kdaj probala splezat kaj naprej, enkrat bo pač treba.
Z Danijem sva morala pripraviti pripravo na turo po navodilih, ki pa so zahtevala bolj malo, zato sva midva, ki sva stvar vzela zelo resno, par zadev še dodala. Ker sva šla z inštruktorjem, sva mislila, da more bit vse zelo šolsko. Tako se je za dobro izkazala skica, ki je bila boljša kakor ozadje na telefonu, kjer je ura zabrisala dva cuga.
Zelena prusik, k je res zgledal k ena Tedi vrvica, daleč od šolskega primera vozlov. (Ni naše;))
Mogoče malce neprimerna varnostna razdalja.
Dani varuje s kislim obrazom.
Dani varuje z vprašljivo-začudeno-zaskrbljenim obrazom.
Dani varuje nasmejan.
Ko se je Krištof stegoval sva bla z Danijem skeptična, če bova sploh prišla čez. No očitno so bli grifi tudi za majhne ljudi, ker sva šla čez bp. hihi
Še moj zaskrblejn izraz ob spolzki skali in ožini ter zavedanje, da smo pri enem od najtežjih delov smeri (sodeč po opisih na netu). No sej sm pol ugotovila, da sm manjša - to bo šlo izzi čez (ni blo čist res na koncu).
Dani na izhodu iz črnine in navodilu, da se more nasmejat. Od tu naprej ga čaka svetlejši del življanja. 
Primopredaja na vrhu.