Po lanskem poskusu v smeri Jesih- Potočnik v Debeli Peči z Gašperjem Pintarjem, mi je letos po dolgem času uspel dober zimski vzpon. Po zadnjem deževju do nadmorske višine okoli 2500 m so se v nekaterih hribih okoli nas naredile res dobre razmere. Zato sva z Blažem Karnerjem izkoristila majhno okno ''dobrega'' vremena in se podala v lov za prvo ponovitev te zime. Dva dni prej je sicer padlo nekaj snega, vendar sva upala, da ga ne bo preveč.
Začela sva nekoliko pozno za zimske vzpone. Ob petih iz Ljubljane. Ko sva se pripeljala na Vršič je bilo snega več kot bi si ga želela, vendar glej ga zlomka. Na parkirišču je samevalo vozilo s slovaškimi tablicami. In gaz naju je spravila pod steno dokaj sveža.
V steni sva naletela na dobre razmere v strmih delih, klože v položnih in nekaj skale, ki sva ju skušala uiti s pikanjem po nam dobro znanem škripavcu. Udobje je kazil na trenutke kar nadležen severni veter.
En raztežaj je dejansko slap. Škoda, da ga nisem fotografiral. Se priporočam, če bo kdo ponavljal:)
Ker čas pozimi hitro teče in so bile možnosti varovanja na mestih skope sva se s smerjo kar zamudila. Povrh vsega sva na mestu, kjer originalna smer preči v levo zavila naravnost navzgor. S tem sva si verjetno podaljšala plezanje za kako uro.
Tudi tam sva plezala v dobrih razmerah, kar pa v strmi steni ob slabih varovališčih zahteva nekaj mirnosti in odločnosti. Pri nameščanju le-teh in izdelavi sidrišč pa zvrhano mero iznajdljivosti.
Zadnja 2 raztežaja sva splezala s čelnimi svetilkami ob močnem severnem vetru in pršu snega v oči. Vseeno sva ob pol sedmih zvečer stala na vrhu smeri in nekaj minut čez osem sedela v avtu.
Zadnje čase posvečam manj energije v zimsko plezanje, vendar ob takih razmerah človek težko ostane doma. Otoplitev v prihodnjih dneh in stabilno vreme v prihodnosti pa nakazuje, da bi se še dalo kaj splezati.
(Z zeleno barvo je vrisana najina varianta) Fukat!
