Plezalna Tehnika - Marjan Keršič Belač

Oprema, strokovni članki, nasveti... in še kaj koristnega
Odgovori
un
Prispevkov: 178
Pridružen: 03 Jan 2011, 23:00
Ime in priimek: griljo

Na ferajnu imamo od prejšnjega tedna novo knjižno pridobitev: ponatis Plezalne tehnike Marjana Keršiča - Belača.

Knjiga je zelo zanimiva, saj opiše kar nekaj osebnih zgodb težkega povojnega obdobja alpinizma v Sloveniji. V njej med drugim izvemo, kako je potekal prvi vzpon zelo znane smeri Belač-Zupan v Šitah. V drugi polovici avtor preide na bolj praktične nasvete. V tem delu knjige se lahko mlad plezalec pouči, na kakšen način so stenske probleme reševali naši predhodniki. Kdor bo knjigo prebral, naj predvsem poglavja o vrvni tehniki vzame bolj kot zanimivost. Oprema in način njene uporabe sta od takrat precej napredovala. Današnji standardi varnosti v gorah pa precej presegajo Belačev nasvet o klobuku za varovanje pred zapadnim kamenjem, če samo podam en primer.

Glede na to, da vas večina knjige ne bo prebrala, bi rad predstavil kratek poučen odlomek. Govori o temi, ki bo izkušenim popolnoma jasna. Za tiste, ki se z alpinizmom šele spoznavajo, pa bo, upam, dala en uvid v to, kaj je potrebno za dober vzpon.




Citirano iz knjige: Plezalna Tehnika, Marjan Keršič Belač, Didakta, Ljubljana, 2020

Objektivne in subjektivne nevarnosti v gorah  Objektivne nevarnosti, ki spremljajo alpinista pri delu v gorskem svetu, izven moči in odločanja njegove dejavnosti - torej v prirodi sami - lahko zadenejo vsakogar, kdor hodi v gore izkušenega ali neizkušenega. Povod za največje objektivne in subjektivne nevarnosti za človeka pa so največkrat nenadni vremenski preobrati, ki povzročajo usodne spremembe v naravnih pojavih in vzporedno - kot posledico teh - subjektivne slabosti v človeku samem.  Med objektivne nevarnosti štejemo predvsem vihar, snežni metež, neurje z dolgotrajnimi nalivi in nevarnostjo strele, snežne in kamenite plazove v žlebovih visokih sten, občutne padce temperature in s tem (navadno) združeno poledico skale in neprodirne megle, ki onemogočajo orientacijo. Vsi ti naravni pojavi imajo za človeka lahko usodne posledice, če vseh teh nevarnosti ne pozna, niti načinov, kako se jim izogne, da jim ni prepuščen na milost in nemilost.  Subjektivne nevarnosti so v človeku samem ter so posledica slabe alpinistično-strokovne izobrazbe, pomanjkanja telesnih in duševnih moči, tehnične nesposobnosti, nezadostne opreme in podcenjevanja objektivnih težav in nevarnosti posameznih vzponov.  Največ vseh gorskih nesreč v Alpah pripisujejo nepoučenosti o vremenu in potrebni opremi alpinista ter nezadostni odpornosti in zavarovanosti proti mrazu in mokroti. Mraz zmanjšuje sposobnost napora in odpora v človeku in se v zvezi z meglo, snegom ali poledenitvijo stene in s tem združeno brezupnostjo položaja lahko stopnjuje do nevarne krize. Pri hoji ali plezanju zapada pod usodnimi zunanjimi vplivi v brezupno apatičnost in malomarno brezbrižnost do sebe in do tovarišev, čemer lahko sledi neizbežna katastrofa.  Vseh teh nevarnosti se najlaže ubranimo s tremi načini alpinistične vzgoje: S telesno-fizično, ki nas napravlja utrjene in vztrajne za najslabše prilike in najtežje napore. Pri tem je treba pregnati vse slabosti lenobe, malodušnosti in telesne utrujenosti, ki človeka v najslabših pogojih lahko poženejo v brezup in pogin.  S strokovno-tehnično izobrazbo o alpinizmu, plezalni tehniki, reševanju, prvi pomoči, vremenoslovju, kartografiji, poznavanjem gorskega sveta v vseh letnih časih in različnem vremenu ter težavnosti in trajanju plezalnega vzpona, pripravljenosti za bivak itd.  Z moralno-psihološko vzgojo altruističnih odnosov do tovarišev, navezanosti in skupnosti doživljanja v navezi, skupnem odločanju o vzponu ali umiku - sestopu - ali iskanju izgubljene poti, zmožnosti reševanja brezupnih situacij itd.  Navzlic vsem objektivnim nevarnostim so vendar možnosti, da se jih lahko ubranimo ali zmanjšamo njihov učinek na telo in duha, če te nevarnosti poznamo in smo nanje tudi od vsega začetka pripravljeni. Če kdo še nikoli ni doživel pekla gorske nevihte na samotnem vrhu ali pusti planoti Podov, ga bo taka nenadna sprememba vremena lahko pognala v obup in brezplodno tavanje v megli in viharju. Če je podobne stvari že opazoval okrog sebe, bo poiskal nekje zavetje ali udoben zaklon še pred najhujšim izbruhom nevihte ter na varnem in suhem prostoru počakal, da mine najhujše.  Vsake objektivne nevarnosti se je mogoče ubraniti samo z največjo mero strokovnega znanja in dolgoletnega opazovanja naravnih pojavov. Ne delaj težjih plezalnih vzponov - ne v letnem ne v zimskem času, če so vremenske razmere nestalne in je treba pričakovati viharje, meteže ali meglo, ki lahko prehitijo izvršitev vzpona do končnega izstopa iz stene. Plazov se izogneš samo, če poznaš kakovost snega, terena, kjer običajno plazi, če se odrečeš vzponu v času, ko je nevarnost plazov največja, itd. Če se že kljub nezanesljivosti vremena odločiš za tak vzpon, moraš znati zapovedovati svoji trmi: Stoj! in prekiniti nameravano turo, kakor hitro sprevidiš, da je tako ravnanje brezsmiselno ali celo tvegano. Samo po dolgoletnih izkušnjah lahko doseže alpinist tisto dozorelost, da lahko mirno pri sebi odloči, kdaj mora vztrajati v vzponu ali na poti in kdaj se mora obrniti v sestop ali k povratku. Smer, v katero si namenjen, moraš toliko poznati, da veš za vse možnosti in okoliščine, ki te čakajo, če bi bil v neurju primoran umakniti se na levo ali desno ali za sestop, ali pa se odločiti za bivak ali prenočevanje na prostem. Pripravljen bivak s potrebno opremo je že neštetim alpinistom rešil življenje. Zato pa je prisilni brez priprave in potrebne opreme telesno in duševno izčrpal marsikatero navezo, ki je zaradi tega doživela tragično katastrofo. 

 Citirano iz knjige: Plezalna Tehnika, Marjan Keršič Belač, Didakta, Ljubljana, 2020

...


 
Odgovori