Kam gremo jutr? V Boffi al Gorges du Tarn?
Objavljeno: 14 Jun 2010, 10:54
Zivo se spominjam, kako sta Rok in Ziga opisovala, kako se pleza v Franciji. Do or fly.
Da so razdalje med svedrovci vecje, kot pri nas. Clanek, kjer Ziga pise o
njunem dopustu za prvega maja 2007, sem prakticno pogoltnil. In to
veckrat.
Nekako sem si ustvaril sliko v glavi kako naj bi izledalo plezati v Gorges
du Tarnu. Ce bi jo upodobili kot zensko, bi verjetno bila najboljsa baba v
Sloveniji. Joske do koroske, rit da dol pades, njene oci pa bi se svetlikale
izpod las, ki bi jih kustral veter. Ja plezalci smo res eni cudaki, se vcasih
zamislim:). Vodnicek , ki mi ga je dal Martincek je samo se prilil ogenj na
moje idealiziranje Francije.
Kljub vsemu letos nisem imel namena iti plezat v tujino za prvi maj. Nekako
sem sem se ze sprijaznil s plezanjem v Misji, kjer bom zjutraj moral
pozdravljati AHOJ, ko me v cetrtek ob 9 zvecer klice Mojca.
"A bi sou jutr v Francijo plezat ?". Moja instinktivna reakcija je bila, da ne
in da me nima smisla prepricevat drugace. Od tega trenutka naprej sem
lahko razmisljal le o Tarnu. Ni trajalo pol ure, ko sem klical nazaj, da grem zraven.
Prednost, ki sem jo imel takrat je bila totalna neobremenjenost, saj sem
bil sele 1 mesec po pavzi. Vseeno, mi je bilo kaj plezam, ce splezam.
Pricakoval sem da me bo strah ko prasica. Ampak to ni imelo veze.
Vazno, da sem v Franciji. Sam ambijent je res lep, in od dalec je
izgledalo, da tiste slike v vodnicku niso samo izdelek dobrega fotografa
in Photoshopa. Tam res ne rabis biti zelo dober fotograf, da naredis lepo
fotko, vsaj za plezalca:).
Zacetna previdnost je bila velika, a se je kmalu umirila, zaupanje vase
pa je samo raslo. Predvsem je pristop do plezanja tam res cisto
drugacen. Sicer so smeri resnicno bolj plezljive kot pri nas vendar k
izkusnji (in to dobri) prinesejo razdalje med varovali. Cloveka dobesedno
prisilijo, da se mora sprostiti, ker ce se ne, pade. Preprosto te prevec
navije. Sam sem to izkusil tretji dan, ko sem imel terapevtski padec. In
ko se enkrat priblizas sproscenosti, se rezerve pricnejo sproscati. Res je
noro, koliko jo imamo. Ko sem se najbolj sprostil, sem v plezanju uzival
kot se nikoli.
"Bos vidu k bos dam prsu. Full se pozna plezanje v tujini". Tako nekako
mi je govoril Rok o pozitivnih ucinkih plezanja kje drugje kot v nasi ljubi
Sloveniji. Res je bilo tako. Dobre razmere so pripomogle temu, da mi je
uspelo preplezati nekaj lepih liniji v Misji peci (Tretje tisocletje,
Izgubljeni sin, Popaj). Potem pa smo se preselili v meni ljubo
plezalisce Bitnje. Upal sem, da mi bo letos vendarle uspelo resiti komplete
v Mene isces sonce 8b. Cakali so ze tretjo sezono, letosnja
zima pa jim tudi ni delala uslugo. Nekaj tednov nazaj sva z Rokom
zacetno tremo premagala v smeri Nas Tito. Govorice o tej smeri so
v meni vzbudile kar posteno strahospostovanje. Pa ni bilo tako hudo.
Po uspesnem vzponu sem potiho razmisljal, da bi mi letos moralo v Soncu
iti bolje. In mi je slo. V petek v vetrovnih razmerah (hvala bogu) sem
dokoncal, kar sem 2 leti nazaj zacel.
Da so razdalje med svedrovci vecje, kot pri nas. Clanek, kjer Ziga pise o
njunem dopustu za prvega maja 2007, sem prakticno pogoltnil. In to
veckrat.
Nekako sem si ustvaril sliko v glavi kako naj bi izledalo plezati v Gorges
du Tarnu. Ce bi jo upodobili kot zensko, bi verjetno bila najboljsa baba v
Sloveniji. Joske do koroske, rit da dol pades, njene oci pa bi se svetlikale
izpod las, ki bi jih kustral veter. Ja plezalci smo res eni cudaki, se vcasih
zamislim:). Vodnicek , ki mi ga je dal Martincek je samo se prilil ogenj na
moje idealiziranje Francije.
Kljub vsemu letos nisem imel namena iti plezat v tujino za prvi maj. Nekako
sem sem se ze sprijaznil s plezanjem v Misji, kjer bom zjutraj moral
pozdravljati AHOJ, ko me v cetrtek ob 9 zvecer klice Mojca.
"A bi sou jutr v Francijo plezat ?". Moja instinktivna reakcija je bila, da ne
in da me nima smisla prepricevat drugace. Od tega trenutka naprej sem
lahko razmisljal le o Tarnu. Ni trajalo pol ure, ko sem klical nazaj, da grem zraven.
Prednost, ki sem jo imel takrat je bila totalna neobremenjenost, saj sem
bil sele 1 mesec po pavzi. Vseeno, mi je bilo kaj plezam, ce splezam.
Pricakoval sem da me bo strah ko prasica. Ampak to ni imelo veze.
Vazno, da sem v Franciji. Sam ambijent je res lep, in od dalec je
izgledalo, da tiste slike v vodnicku niso samo izdelek dobrega fotografa
in Photoshopa. Tam res ne rabis biti zelo dober fotograf, da naredis lepo
fotko, vsaj za plezalca:).
Zacetna previdnost je bila velika, a se je kmalu umirila, zaupanje vase
pa je samo raslo. Predvsem je pristop do plezanja tam res cisto
drugacen. Sicer so smeri resnicno bolj plezljive kot pri nas vendar k
izkusnji (in to dobri) prinesejo razdalje med varovali. Cloveka dobesedno
prisilijo, da se mora sprostiti, ker ce se ne, pade. Preprosto te prevec
navije. Sam sem to izkusil tretji dan, ko sem imel terapevtski padec. In
ko se enkrat priblizas sproscenosti, se rezerve pricnejo sproscati. Res je
noro, koliko jo imamo. Ko sem se najbolj sprostil, sem v plezanju uzival
kot se nikoli.
"Bos vidu k bos dam prsu. Full se pozna plezanje v tujini". Tako nekako
mi je govoril Rok o pozitivnih ucinkih plezanja kje drugje kot v nasi ljubi
Sloveniji. Res je bilo tako. Dobre razmere so pripomogle temu, da mi je
uspelo preplezati nekaj lepih liniji v Misji peci (Tretje tisocletje,
Izgubljeni sin, Popaj). Potem pa smo se preselili v meni ljubo
plezalisce Bitnje. Upal sem, da mi bo letos vendarle uspelo resiti komplete
v Mene isces sonce 8b. Cakali so ze tretjo sezono, letosnja
zima pa jim tudi ni delala uslugo. Nekaj tednov nazaj sva z Rokom
zacetno tremo premagala v smeri Nas Tito. Govorice o tej smeri so
v meni vzbudile kar posteno strahospostovanje. Pa ni bilo tako hudo.
Po uspesnem vzponu sem potiho razmisljal, da bi mi letos moralo v Soncu
iti bolje. In mi je slo. V petek v vetrovnih razmerah (hvala bogu) sem
dokoncal, kar sem 2 leti nazaj zacel.