... sva rekli z Ano ena drugi, napokali nahrbtnike in sredi oktobra šli.
Okvirni plan je bil plezanje v južni Španiji in Maroku.
Potovanju bi lahko nadeli nešteto podnaslovov, preprosto preveč za kratek zapis. Vsak dan so se nama odpirala nova in lepša obzorja.
Najina prva postaja je bilo plezališče El Chorro.
Prve dni sva imeli manjše težave s privajanjem na res vsevrstno plezarijo, a kmalu je steklo. Ravno sva se dobro "udomačili", ko sva morali naprej.
Na planu je pisalo Maroko.
Malo sva se šli turistki, večino časa pa sva vseeno posvetili plezanju. Povsem po naključju smo z novimi prijatelji pristali v Caiatu, vasici v bližini Chefchauena. Večino smeri so navrtali Čehi. Največja prednost tega plezališča je v tem, da skoraj nihče ne ve zanj, zato gneče tam ni.
Pot nas je peljala naprej proti jugu, ustavili smo se v mestecu Amellago.
Nekaj dni sva frikali, splezali pa sva tudi eno večraztežajko (9 raztežajev navpične plezarije), ki je sigurno ne bova pozabili. Družbo v smeri nama je delal Američan Matt.
Iz Marrakeša sva po 18 dneh odleteli v Valencijo. Tam naju je na letališču čakal avto, s katerim sva se najprej odpeljali v Montanejos. Tudi tam sva bili skoraj sami. Za konec sva šli pogledat še v Buňol, kjer sva srečali eno navezo. Cigansko življenje brez tuša in postelje je zakon!!
Enkrat sva celo zakurili ogenj in si v mojem novem čajniku skuhali kuskus. Pa naj še kdo reče, da se punce ne znajdemo.
Prišel je dan, ko sva morali s cmokom v grlu spet nabasat vse tri nahrbtnike. Sledil je še mini žur v Valenciji in lahko sva odleteli domov.
Še bova šli.
