Ena bolj razkričanih smeri našega ferajna
Objavljeno: 26 Maj 2011, 13:57
...je padla ta ponedeljek. Prvi jo je zlezel matičar (ki naslednjič, ko ga vidim dobi pivo 
), znana pa je postala zaradi premnogih stav, ki so bile krivec za malo hujšega mačka na zadnjih sprejemih.
v glavnem, kdor ne pozna ozadja matičarskega pijančevanja, naslova Turnškove doktorske dizertacije in slavne smeri Cerko
v ponedeljek sem jo zlezel in se vpisal v 8b klub.
Letos nisem skoraj nič treniral na bolderju (ja vem, kovačeva kobila, pa to), lahko Martinček potrdi, da me ni bilo nič v Šiško , moja najtežja smer letos nosi ponosno oceno 7a+
Je pa res, da sem v zadnje pol leta pridobil kak 4-5kil, tako da sem se (sploh v daljših vzdržljivcih ranga 6c+) počutil odlično. Ampak 10 dni prvomajskega Fonta je dalo obliko in smisel treningu na fitnesu in vstopni bolder v Cerkotu je postal mnogo lažji. Parkart sem že bil tam letos, vedno bolje mi je šlo, a vendarle mi je vedno malo zmanjkalo. Je že postala mala travmica. V ponedeljek me je Maj poklical, sploh nisem imel namena iti. Pa sem rekel, pa gremo, saj je vseeno, danes itak verjetno ne bo šlo, ni prave glave. Pa je ravno ta jebivetrovski odnos pomagal. Potem je bilo treba pa samo še preklopiti v glavi na nevpenjanje zadnjega kompleta, počakati na prednevihtni veter, ki je potegnil po dolini in ohladil vroče ozračje in nenadoma sem se znašel na zadnji šalci. Kot v transu sem šel čez smer, vse gibe sem naredil 100%, niti malo se nisem zatresel ali podvomil, vse se je poklopilo. Lepo je tako splezati smer. Vpel sem štant, po meni pa so začele padati prve kaplje in občutek sem imel, da hladijo vso napetost, ki se je v meni nabrala med plezanjem. Samo mir v glavi sem čutil, konec tistega šumečega pritiska, ki mi je govoril "zdrži, moraš...". Samo neskončno spokojnost misli.
In trenutek potem... veselje ob prvi 8b, ampak hkrati malo obžalovanja, ker sem tako užival v plezanju te na prvi pogled kratke in brezvezne smeri. Res se ne nahaja v Miški, res ni dolga 30 metrov, res ni najtežja 8b. Ampak, kdor jo je probal, ve, da so gibi fantastični, da je spodnji bolder zajeban (sploh za velike), da moraš biti zbran od prvega do zadnjega giba; da zlesti dva giba pod vrh smeri ne pomeni čisto nič in da sploh še nisi blizu uspeha. Do zadnjega se te poskša otresti in velikokrat ji to uspe, čisto na vrhu.
Zdej pa naprej, kak 7c bi lahko še zlezel letos
), znana pa je postala zaradi premnogih stav, ki so bile krivec za malo hujšega mačka na zadnjih sprejemih.v glavnem, kdor ne pozna ozadja matičarskega pijančevanja, naslova Turnškove doktorske dizertacije in slavne smeri Cerko
v ponedeljek sem jo zlezel in se vpisal v 8b klub.
Letos nisem skoraj nič treniral na bolderju (ja vem, kovačeva kobila, pa to), lahko Martinček potrdi, da me ni bilo nič v Šiško , moja najtežja smer letos nosi ponosno oceno 7a+
Je pa res, da sem v zadnje pol leta pridobil kak 4-5kil, tako da sem se (sploh v daljših vzdržljivcih ranga 6c+) počutil odlično. Ampak 10 dni prvomajskega Fonta je dalo obliko in smisel treningu na fitnesu in vstopni bolder v Cerkotu je postal mnogo lažji. Parkart sem že bil tam letos, vedno bolje mi je šlo, a vendarle mi je vedno malo zmanjkalo. Je že postala mala travmica. V ponedeljek me je Maj poklical, sploh nisem imel namena iti. Pa sem rekel, pa gremo, saj je vseeno, danes itak verjetno ne bo šlo, ni prave glave. Pa je ravno ta jebivetrovski odnos pomagal. Potem je bilo treba pa samo še preklopiti v glavi na nevpenjanje zadnjega kompleta, počakati na prednevihtni veter, ki je potegnil po dolini in ohladil vroče ozračje in nenadoma sem se znašel na zadnji šalci. Kot v transu sem šel čez smer, vse gibe sem naredil 100%, niti malo se nisem zatresel ali podvomil, vse se je poklopilo. Lepo je tako splezati smer. Vpel sem štant, po meni pa so začele padati prve kaplje in občutek sem imel, da hladijo vso napetost, ki se je v meni nabrala med plezanjem. Samo mir v glavi sem čutil, konec tistega šumečega pritiska, ki mi je govoril "zdrži, moraš...". Samo neskončno spokojnost misli.In trenutek potem... veselje ob prvi 8b, ampak hkrati malo obžalovanja, ker sem tako užival v plezanju te na prvi pogled kratke in brezvezne smeri. Res se ne nahaja v Miški, res ni dolga 30 metrov, res ni najtežja 8b. Ampak, kdor jo je probal, ve, da so gibi fantastični, da je spodnji bolder zajeban (sploh za velike), da moraš biti zbran od prvega do zadnjega giba; da zlesti dva giba pod vrh smeri ne pomeni čisto nič in da sploh še nisi blizu uspeha. Do zadnjega se te poskša otresti in velikokrat ji to uspe, čisto na vrhu.
Zdej pa naprej, kak 7c bi lahko še zlezel letos
. Kar tako naprej!