V soboto sva se odpravili na južno stran Prisanka, da se malo pogrejeva z zabijanjem klinov. V Megli (400 m, V-) nisva našli nič, še obljubljenega detajla ne. Sva pa naleteli na razbit fotoaparat s pregrešno dragimi objektivi. Odnesli sva ga Slovakoma na vrhu, ki sta med najinim sprehodom proti vrhu solirala po desni. Saj bi tudi medve v zares lahki smeri, ampak kaj, ko to ni dovoljeno.
V nedeljo (po plesno-mesnem-alko žuru) je ostalo še nekaj moči za krajšo smer. Zaradi kratkega dostopa sva se odločili za Steber ob Kamenkovem kaminu (150 m, V). Pridružil se nama je Igor, ki je opazil, da je njegov soplezalec preveč napel lok in se raje odločil za počitek. Žreb je določil vrstni red menjave raztežajev. Manca je vehementno opravila z drugim raztežajem, medva z Igorjem pa sva dobila naslednje do vrha.
Čakala nas je še logistična odisejada do Planine Zapotok. V Lepeno sva skočili po Evo in Ano Rosa in napolnili rezervoarje s puranjim zrezkom. Po uri in pol hoje s kredencami na hrbtu smo tik pred mrakom prispele do osamljene pastirske koče. Kljub njenemu vegastemu izgledu in pogledu na zvezde skozi razmaknjene skodle se nam je spanec še kako prilegel! Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.
Zjutraj smo se dvignile proti Srebrnjaku. Smer Severozahodni steber (450 m, IV+) je zares razgibana, saj ves čas vijuga levo - desno. Po začetnem iskanju najboljše linije sva začuda ves čas prihajali do klinov in sidrišč, čeprav sva imeli občutek, da sva izgubljeni. Odtod tudi previdnost in počasnost pri plezanju. Tudi spust zahteva dobro mero orientacije, zlasti od sedelca proti dnu, po skriti potki in ob prijemanju borovcev.
Nato pa spet kredenco na rame in proti avtomobilu na izhodišču Zadnje Trente. Do doma je bila še dolga pot... Ampak za dragocene izkušnje je treba včasih tudi žrtvovati kakšno uro počitka, kajne?
, naslednjič pa bosta morali še vsaj narisati skico smeri, ki sta jo preplezali.