Kot je že Ana napisala, sva v soboto plezala varianto SZ raza v Vežici (obvoz zajede po desni; IV+, 220m) skupaj z navezo Luka – Janez.

SZ Raz, ki krene desno od votline

Ana je suvereno potegnila skozi izstopni kamin, ki v zgornjem delu kar preseneti s težavami

Obe navezi na vrhu

Ana si je res želela plezat v Ojstrico, ampak tega ni priznala
Popoldne sva z Lukom iskala še Severni raz v Vežici, ga tudi našla, vendar ob pogledu na podrtijo odhitela na ričet. Luka se je kasneje pridružil Knopu v eni smeri v Vršičih, ki jima je popestrila večer do teme.
Plane za nedeljo smo spreminjali od petka dalje in se nato v treh navezah le podali v severno steno Ojstrice. Obotavljanje je botrovalo dokaj poznemu odhodu, zato smo s plezanjem začeli komaj nekaj pred deseto. Knop in Luka sta vstopila v Desno smer, navezi Jerman – Pero in midva z Lukom pa v Herletovo (V, A1/ IV, 450m).
Načelnik pač ni od včeraj in je narekoval tempo, ki ga z Lukom nisva zmogla slediti. Dohitela ju nisva niti na prvem štantu, po nekaj cugih pa sva ju izgubila iz pogleda. Zaradi tega sva se študiranju skice posvetila še toliko bolj in uspešno našla vse prehode.

Luka fajta tehnični cug (V, A1- Herletova prečnica po Miheliču), za prosto ponovitev nama je zmanjkalo izkušenj, živcev itd.

V sistemu izstopne zajede. Ko te v severni steni obsije sonce, veš da je že kar pozno. Na uro sem prvič pogledal, ko so se začeli klici iz doline kaj se dogaja. Jerman je bil že pri avtu…

Po desetih urah in pol plezanja (Mihelič pravi 5-6 ur

) je bil končno čas za matičarski zmagovalni krik. Naj se na tem mestu ponovno zahvalim oskrbnici Mojci v Kocbekov dom, ki nama je častila štrudelj, čaj in breskve!, ko sva ji vdrla v kočo, medtem ko je ravno zapirala šank.