Končno sem bila v hribih! Tisti dan smo se spoznali z vsemi udeleženci tekmovanja, prišli smo od vspovsod, iz Avstralije, Francije, ZDA, Avstrije, Švice. Večina je bila novinarjev, ki so povezani z Afganistanom, turistov je bilo zelo malo. Z ekipo smo se hitro ujeli na spoznavnem večeru, naslednji dan je bil pa D dan - ski challenge. Tekma se je začela pozno dopoldne na zelo vroč dan, na višini okoli 3000m. Premagali smo celih 400 v.m. strmine, prečili sedlo in se po količkih spustili navzdol. Najhitrejši je prišel v 28 minutah v cilj, valja navit lokalec, teh nihče ne more dohitet, drugi pa v 32 min. Slava jim! Naviti so k strela, bojeviti, tekmovalni pa tudi. Jaz sem rabila uro dvajset in s tem postavila daleč najboljši ženski čas. 
Hahah.Ampak nisem imela še dosti, naslednji dan smo šli v bližnji Band-e Amir, narodni park s prečudovitimi jezeri, hodit in rahlo smučat. Potem let nazaj v Kabul, mesto bodečih žic in "security", ki je najbolj zlorabljena beseda v tem koncu sveta.
Na srečo smo se vkompali z GVjem Ferdinandom Rollandom, ki nas je peljal turno smučat na prelaz Salang tri ure severno od Kabula. Pričakalo nas je super snežno neurje, ampak po malo mučkanja smo le šli v hrib. Bilo je super nevarno, težek sneg, neurje, bobneči plazovi, na drugi strani hriba pa talibani (mende). Lepo je bilo. V stilu, kot je treba.
Anekdote še sestavljam skupaj, fotke bom tudi počasi preštela, zdaj pa naj samo nalepim link prijatelja, španskega novinarja Sergija iz našega Bamijana. Potrudil se je! Noro je bilo!
http://www.youtube.com/watch?v=J2Bm93wUTDo
Zadnj jutro v Kabulu sem bila ob 9. zjutraj na cesti, sem hotela samo na hitro skočit v štacuno čez cesto, še preden bi me ugrabili sumljivi tipčki in sem zaslišala "blast". Spet samomorilec. Malo bolj vzhodno od moje ulice, pri Min. za obrambo se je sišalo. Nice, čas je, da se poberem domov.
Noro doživetje je bilo, zdaj pa naprej. Vikend bo menda lep!!!
Yeah.
