Vsak torek in četrtek smo se v nekoč študentski gostilni Rio redno družili Matičarji in Akademci. Tine Mihelič je vedno pozdravil: »Smrt Matici«, mi pa mu nismo ostali dolžni z »Umri, Akademik«.
Akademci so nam v dolgih desetletjih itak speljeli nič koliko tečajk in pripravnic. Od tod naše znano tuljenje na vseh robovih sten: »Živela Matica, umri Akademik!«
Po starih manirah vzorno vzgojeni dedič avtohiše z Matičarkama v ozadju.

Neznani, ultra prijazni Akademec in naša Martina (na najleipši izstopni polici vrh Čuka).

Tako se pleza Nosorog: Itak Akademc, pa šef komisije za alpinizem Miha Habjan, »nm je use zlezu naprej!«.

V Pakli je modro vodstvo Matice na tajnem sestanku »Kot Dinkota« ugotovilo: Tile Akademci, s katerimi skupaj šotorimo, so pravzaprav kar prijazni fantini. Celo plezajo v redu.
Zato si Akademci po več kot štiridesetih letih »sovraštva« zaslužijo kolektivno vesoljno odvezo s strani Matice. Torej nič več grobo in » na hard: Umri, Akademik«, ampak samo še čisto nežno: »Smrt Akademcem!« Amen.
