Anića kuk:
Levo je Velebitaška, po sredini poteka Klin (z vrisanim vstopom po Mosoraški), desno je Mosoraška smer
Lani ta čas sem asistiral navezi preko Velebitaške.
V nekoč le s klasičnimi klini opremljeni steni sem moral pozabiti na svoje nekdaj frikovske dneve v »Velebitašu« in to zadevo splezati s čim manj tehnike, ker druge tam pač ni. Z našim Knopom ter simpatično veverico iz Kranja Katjo se je zgodilo.
Letos spomladi sva z Boštjanom sezono zastavila resno.
Klin predstavlja izjemno naravno linijo, krasita ga previsni luft in super skala. Plezal sem ga tretjič in zadnjič, ker je huda smer.
V jesenski čas pa seveda sodi še kak dober vzpon, recimo preko Mosoraške.
Tam so že davno tega namontirali velike rinke na stojišča. Pa svedrovcev je bilo skorajda preveč.
Pri Petzlu so izumili še Grigri in sva bila s takrat 11 letno hčero v štirih urah na robu stene. To so bili časi!
Slika: Ana Marinčič (po marnarsko) 17 let kasneje v Makedoniji.
(Fotr pa »počas in na izi v plezalno penzijo«).
