S sončnimi očali na nosu pa kremo z ZF 30 sva se zapodila v smer
A tole vse sva že zlezla?
Bi se strinjala s Tomažem, da smer prav lahka ni, ima nekaj težavnejših mest, predvsem detajl v zgornjem delu smeri, kjer se po Miheličevi skici lahko odločiš za desno ali levo stran plat. Midva sva zarila v desno in tisti V- je bil sigurno težji od spodnjih petic. Tle je še Jernej švicnu.
V detajlu
Ampak po detajlu pridejo te lepe platke
Za njimi "še raztežaj visoka ploščata, bela, zelo strma stena. Preplezaš jo poševno proti levi, zgoraj pa se sprašuješ, ali si že kdaj imel opraviti z lepšo štirico".
Zanimivo, da na lep sončen soboten dan razen naju v tej klasiki ni bilo nikogar drugega. Prvo živo bitje, ki sva ga po vseh urah v steni srečala je bila tale žvau, ki je pršla fehtat hrano.
Skala je res super, edino naložen šodr je sem pa tja v napoto. Orientacijsko pa nama je še največ preglavic povzročila tista "izrazita polica" v četrtem raztežaju. To sva kar nekaj časa iskala. Jest sem jo vzela zelo dobesedno, pa tud skico, kjer je narisana povsem vodoravna črta, ki pelje v levo. Čist v resnici pa gre polička u hrib
Klinov je v smeri veliko, na težjih delih so zelo na gosto nasejani. Raztežajev je tud kar precej, še več pa štantov (tudi trije na dolžini 10 m)
, marsikateri štant je opremljen s prusikovo vrvico za spust. No, sej pol ko sva sestopala po Turskem žlebu bi kr zastopla, da so se eni odabzajlali v dolino 
