Štartala sva ob dokaj nenormalni uri, ampak ko sva parkirala avto, se je ravno začelo daniti.
Baje je bil Matevž malo utrujen od kondicijske ture prejšnjega dne… ja, še dobro, ker drugače nimam pojma kako bi mu sledila. Tako pa me je milostno počakal, ko ni bilo več sledi o meni.
Do same grape je bilo potrebno kar nekaj prehoditi, ampak ko sta cepina zamenjala palici, se je šele začelo luštno. Bolj ko se je naklon večal, bolje je bilo.
Verjetno tudi zaradi boljšega snega, saj je bil na nekaterih delih prav lepo zbit.
Šele zadnjih 30 metrov je na naju posijalo sonce.
Zadnji metri
Razen prve fotografije, je vse posnel Matevž. Jaz sem imela preveč dela s stiskanjem cepinov (močno upam, da jih nisem skrivila s svojim jeklenim prijemom).
