). Po spanju do dvanajstih in kraljevski požrtiji smo ob štirih popoldne vsak s svojo kredenco na hrbtu odpujsali v tisto talevo dolino, gledano od kampa gor. Bivak smo postavili na varni razdalji pod Dom de neigem s katerega je vsakih deset minut zletelo za pol Fonta bolderjev 
. Tolk o kompaktnem granitu 
. Po nekajurnem švicanju v pretoplih spalkah smo se ob pol štirih spravili pokonci in čez Col de Ecrin spokali na ledenik. Seraki so enkrat za spremembo dali mir in ob devetih smo po luštno zračnem grebenčku prilezli na vrh. Ker smo imel časa na pretek smo turo podaljšali še na Dom de neige, ki je proti našim pričakovanjem še stal, potem pa sestopili nazaj na bivak plac. Kratek postanek, kokakola in občudovanje podrtije pol pa gas u kamp na večerjo v režiji Borisa Manceta
Fotke sledijo...
