V soboto, 1. februarja, smo s Štulijem in Anakinom srečo z vremenom iskali na Vršiču. In jo tudi našli. Za razliko od osrednjeslovenske, kjer je vztrajno kapljalo, nas je pri Koči na gozdu pozdravilo skoraj jasno nebo. Led je bil soliden, v najtežjem cugu pa mal svečkast. Na lastni koži smo tudi izkusili, kaj pomeni biti moker do gat - v vertikalah je namreč po nas brezkompromisno tekel še en slap. Zaradi lučk, ki so ostale v nahrbtnikih pod slapom, zadnjega cuga nismo plezali, kar se je izkazalo za pravo odločitev, saj smo zadnji abzajl naredili že skoraj v temi.
Izgledal je obetavno.
Prava mušketirja.
Prvi cug je ravno prav strm, da se malo ogreješ.
Marko v najtežjem raztežaju.
Nadaljevanje je položnejše.
Štuli v akciji.
In pa Marko pod našim zadnjim cugom.