Govorilo se je, da se je naredila razmera v Kramarici, pa sva se z Markotom(Kinom) odločila, da skočiva pogledat, če slučajno ujameva še kanček sreče. Bila sva kar zgodnja in dokaj hitra, vendar so naju slabe razmere kljub vsemu trudu in znoju prehitele.
Ob poti rastejo telohi, v krošnjah odmevajo ptičji napevi, veter pa tudi vse preveč prijazno pihlja in prinaša toplino, katera človeka zajame ob prihajajoči pomladi. Kar malo turobno za tiste z ledom v srcu...
Kakorkoli že, lepo sva hodila in pravzaprav celotno pot zgazila v odjuženih stopinjah. Mestoma naju je ruševje povleklo vase prav vse do pasu! Pod Bivakom je prvi skok slabo narejen in se veča iz ure v uro, medtem ko drugi skok sploh več ni deležen obiska - malo v desno je narejen obvoz.
Nad bivakom sva lepo pocepljala do skalnega dela, kjer sva pospravila cepine in izplezala na vrh Razvalin(Gradu), od koder naju je čakal le še sprehod po prečki in nekaj korakov do vrha, kjer sva veselo vzklikala...
Sestop je bil lep, hiter in neproblematičen, občutek pa dovolj dober, da se bo zdržalo do vikenda.
Pod vstopom, še pred osmo uro.
Kin na vrhu prvega skoka.
Drugi skok, kar nedotaknjen.
Obvoz okoli drugega skoka.
Stopišče nad bivakom.
Še zadnji tehničen prehod pred iztekom, pod Ruševinami.
Prekrasno vreme nama je ustvarilo zavidljive razglede.
"I like" za prelivanje meglic!
Sestop skozi Peto žrelo.