Vožnja je bila vredna vsakega zaležanega vlakna v naših zadnjicah, ker se nam je, slabi napovedi navkljub, odprl izjemen teden.
Nedelja je bila še nekoliko muhasta - zjutraj smo pri vstopu na Midi izvedeli o nekih 70cm zametih na vrhu gondole, zaradi katerih se je prva vožnja odprla šele okoli 10.00, tako da smo se Krištof, Senior in jaz odpravili na turno smuko. Malo smo se sprehodili med meglicami in se povzpeli na sedlo Col du Berard.
Malo po malo, pa je šlo...
Razgledi so bili omejeni le z našo domišljijo.
Na srečo pa se je naslednji dan situacija izboljšala. Bil je prekrasen ponedeljek. Tokrat smo bili pri vkrcavanju na gondolo uspešnejši, naš cilj pa je bila klasika, Chere Couloir v Triangle du Taquilu. Do pod smeri smo si pomagali s smučmi, nato pa smo se preobuli v gojzarje - imeli smo čas, ker sta bili pred nami še 2 navezi. Sicer sta bili relativno hitri, a je še vseeno prihajalo do krajših zastojev na štantih. Kaj hitro se je ura obračala in na vstopu smo bili po osmih abzajlih okoli pol četrte ure. Odsmučali smo prek Mere du Glace do vlakca na Montenversu - ki je bil ob 18ih že v spokojnem počitku, tako da smo preostanek poti zaradi majhne količine snega lepo odpešačili ter dosegli dolino in skledo pašte že v temi.
Pod Midijem, z našim ciljem v ozadju.
Med čakanjem na navezi pred nami smo se preobuli v zimske gojzarje.
Do prvega štanta smo poslušali prelestno škripanje.
Skromno zalit prvi raztežaj.
In preko dobro narejenih zgornjih predelov...
Vse do vrhnjega grebena, kjer smo počakali, da so se sprostili abzajli.
Čakal nas je še spust po ledeniku s prekrasnimi razgledi.
Nasljednji dan smo si izbrali lažji cilj, za voljo naših razbolelih udov. Prečkali smo Arete a Laurence, ki vodi do koče Cosmique, od tam pa smo nadaljevali po grebenu Cosmique do zgornje postaje Midija. Sonce tudi tokrat ni bilo nič kaj sramežljivo in nam je pripravilo pravo poslastico.
Na dostopu.
Sprehod čez prvi greben do koče.
Po prvem vzponu sta nas čakal 2 abzajla.
Prehodi med granitnimi stolpi.
Varovanje na težjih odsekih.
Na vrhu grebena.
Še prehod na ploščad, detajl ture.
Plezanju smo namenili le še en dan. Za končni cilj smo se odločili preplezati Rebuffatovo poč v južni steni Midija, kjer smo že prejšne dni opazovali plezalce, kako se martinčkajo na toplem soncu v skali. Prvi del je sicer tehnično zahtevnejši, a je potekal brez težav. V zgornji polovici pa so nam malce zagodle krajše zaplate snega, ki smo jih bili primorani prečkati in so nas za kratek ovinek vrgle iz same smeri. Zadnje raztežaje smo ponovno ujeli in izplezali na sam vrh Midija. V zraku je vela spokojnost, ki jo pričara odsotnost besed.
Prečka v spodnjih težkih platah. (Opomba: visokogorski žarki so pustili svoje sledi na slabo zaščitenih predelih kože nad gležnjem)
Uživanje v fenomenalnih počeh.
Prečkanje nadležnih snežišč ob vrvni ograji, samo za Krištofa.
Zadnji raztežaj, najtežji v smeri...
...ki se konča z norim grebenom, ki vodi na vrh.
In pa še spust na terase Midija.
Sledil je spust v Chamonix, naslednji dan pa odhod nazaj domov. Zdi se mi, da smo kraljestvo pod Mont Blancom zapustili z mislijo na naslednje srečanje, na nove začetke.