V petek sva po šihtu šla z Izijem prečekirat kakšne smerce se kaj ponujajo v Begunjščici. Že v štartu sva pričakovala bolj al manj krš, kar se je v nadaljevanju izkazalo.
Smeri je kar precej, niti ne pretežke, super za kakšno popoldansko plezarijo.
Plezala sva smer Encijan v sektorju za hotelom. Prvi cug postreže s podrtijo, drugi cug doda še strme trave, v tretjem cugu pa ca 25 metrov lepega plezanja po kompaktni strmi skali. V nadaljevanju priplezaš na greben, od kjer guziš po ruševju in kršu v desno do škrbine kjer se spustiš (oz. odabzajlaš če se maš rad) na melišče.
Par fotk:
Encijan, Begunjščica
"Fall (to) /v./ AKA free-solo rappel. A dynamic retreat from a climb. Note: it is never the fall that kills — it's the sudden stop at the end."
Vreme/maček ni nikoli tako slabo/hud da se ne bi dalo plezat, je pa hitro dovolj slabo/hud da se ti ne da.
Vreme/maček ni nikoli tako slabo/hud da se ne bi dalo plezat, je pa hitro dovolj slabo/hud da se ti ne da.