2.7. smo se Ortar(jr.), Jaka Peternel, Vid Vilhar in moja malenkost zbudili v izjemno jutro na planini Zapotok in se odpravili v Bratovsko smer v steni Srebrnjaka.
Stvari so tekle res gladko, človek bi rekel, da se je vse skupaj odvilo celo nekoliko prehitro.
Vid je v teh koncih pravzaprav domačin in nam povedal kakšna imena nosi vsak grm ruševja posebaj. Fascinantno!
Uživancija na vrhu.
Ps: zgodba o bolivijski čarovnici še vedno ostaja skrivnost...
Minila sta dva dneva, ko se 4.7. že peljem z Meri proti Vršiču. Avto pustiva na Koči na gozdu in se odpraviva v Hudičev steber, s ciljem plezanja Angelske smeri.
Snežišče je še kar veliko, zato sva vzela v eno roko kamen, v drugo pa kladivo in ga brez zdrsov sprečila. Sreča..
Nato se je Meri bliskovito prestavila na prvi štant pod črnimi strehami.
Sledil je zelo lep raztežaj prečke, ki naju je pripeljal pod najtežje ocenjeni(po skici) raztežaj.
Po VI- poči na vrh stebra, ki je bil za naju viden šele potem, ko sva ga preplezala, tam pa je še krajši prehod VII, v katerem sva prvič opazila sledi predhodnikov.
Za tem je sledil raztežaj zelo lepe V, v katerem je skala dobra, možnosti za varovanje pa veliko. Nato sva kaj kmalu dosegla polico, po kateri se 150m šodra, nato pa sva dosegla skupno točko s smerjo Hudičev steber(vendar brez dokaza).
Nad podrtim svetom je naslednja V je zahtevala zelo resno plezarijo, predvsem zaradi nekoliko majavih opriimkov in slabšega varovanja. Tik pod štantom je zabit 1 klin.
Sledil je lep raztežaj, ki pa je v smeri po vsej verjetnosti najtežji. Ocena na skici je VI+, lahko pa bi ga ocenili tudi VII+ ali celo VIII-. Varovanje je bilo dobro, ker Meri zna. Drugače sta 2m nad štantom, pred prvim detajlom, nabita 2 klina.
Sledil je eden izmed najlepših raztežajev, kar sem jih kdaj plezal. Kamin, ocenjen s V, v katerem izpelješ malo šolo frendov, na koncu pa me je razvajalo razkošje narejenega štanta. Užitek! Sledijo še 3 cugi po razu, ki so naju pripeljali na vrh. Ocenjeni so s IV, ampak so zaradi težke orientacije vzeli kakšni 2h in pol!
Sestop po Hanzovi poti zahteva svojo mero previdnosti, neizogibno pa je tudi preljubo snežišče; razen, če zaviješ preko vrha prisojnika. Ampak tam nimaš avta. In piva.
Po tej prekrasni turi sem se na ferajnu z Nasty zmenil, da greva v soboto 8.7. nekaj plezat. Po dogovarjanju sva se odločila za Črno lepotico v Vežici.
Kamen resnice je izbral Nasty, ki se je spretno pognala v prvi raztežaj smeri, za katerega je podana ocena A1, je pa najbrž VII-. Plezanje je izjemno. Skala je dobra, le treba si je redno čistiti plezalnike zaradi drobljivih ježkov.
Sledil je raztežaj, ki je podobne težavnosti kot prejšnji. Nekaj varoval se v njem najde, drugače pa je dosti možnosti za kakšnega frenda. Skala je morda nekoliko slabša.
Nad polico je sledil raztežaj, ki nosi najbrž oceno VII. Gre za izjemno lepo prečko pod strehami, ki te pripelje na navrtan štant, ki je del abzajl piste.
Pogled sva že usmerjala navzgor, v čisto vertikalo. Sledil je najtežji cug, cca VIII-, kar sva izvedela med plezeanjem. Varovanje je dobro. Plezala sva po manjših počeh, ki pa na koncu v rahlo previsnem delu zavijejo v loku in se končajo, tam pa je potrebno stisniti neke male ježke in se prebiti v lažji svet Akademske smeri.
Še dobra 2 raztežaja Akademske smeri sta naju pripeljala na vrh smeri, kjer je narejena abzajl pista za enojno vrv, po kateri sva bila zelo hitro pri čevljih. Dež na sestopu naju je ujel šele kakih 5min pred avtom, še po kopanju v Orglicah.
Vse smeri so bile zelo lepe in svojevrstne, čeprav le ena nosi naziv "lepotica" v imenu...