Poletje je začelo kazati svoje vroče zobe. Prišel je torej čas, da se gre na morje. Pa smo se odpravili mladi Bor, Aljaž, Gril in jaz proti morju. Zgleda smo se konkretno izgubili, saj nas je pot pripeljala do vasice San Martino pod Val di Mellom.
18.7.
Ker smo načeloma pozitivci, smo probali kar se da najboljše izkoristiti situacijo. Preskok v gladke granitne plate z majhno naklonino smo krstili v sektorju Placche del Giardino, kjer smo debelo gledali v smereh Lunaria(6a), Verde Gemma(6a/6a+), Dolce Psicodramma(6a), midva z Grilom pa še v Attention to the frontal cratch(VII+).
Mahanje sotrpinom v sosednjih smereh.
Zabavno probavanje mej trenja...
Na vročem soncu smo imeli številko noge vsaj +1.
19.7.
Naslednji dan smo se odločili, da splezamo kakšno klasiko. V navezi sva tako Gril in jaz najprej splezala Il Risveglio di Kundalini(VII-), nato pa sva nadaljevala še pod naslednjo steno, kjer sva uživala v še eni klasiki Mella, Luni Nascente(VII).
Bor in Aljaž sta se za nama podala v Kundalinija in ga preplezala prosto brez nihajne prečke, katere sva se z Grilom poslužila. Opala.
V najtežjem raztežaju, ki nam zaradi dobrega vplezavanja prejšnji dan ni predstavljal težav.
Pod ogromnimi strehami, čudoviti prehodi.
Nato pa že v Luni Nascente, ki nama je bila še bolj všečna, sploh zaradi izrednih pok.
No, tudi luske so kar fascinantne...
20.7.
V prihodnjem dnevu sva z Grilom dostopila do Perzipia degli Asteroidi, kjer sva prosto splezala smer Oceano Irracionale(VII).
Bor in Aljaž sta ta dan uživala v dobrotah Lune Nascente in zabeležila uspešen vzpon.
Dostop do Oceanota je že sam po sebi epizoda zase.
v 2. raztežaju se začnejo neverjetni sistemi pok, ki kar kličejo po frendih!
Prebijanje do cruxa.
Gril v najtežjem raztežaju.
Še izstop iz težav. (foto: Uroš Grilj)
Za konec še nekaj pok, plat in Grilov veseli obraz.
21. 7.
Sledil je rest-day, makaroni, kava in trad plezanje ob svedrovcih, ki ga je izvajal Bor. Zvečer sva se z Grilom odpravila spat v hotel, Aljaž in Bor pa do luknje pod vstopom v Oceano Irracionale.
Ko sva prišla do hotela, sva se samo prestrašeno spogledala. Nad nama se je namreč dvigovalo 700m vertikalne stene Monte Qualida. Zdaj pa mirno spi, če lahko!
Gril pred hotelom Qualido s 4 zvezdicami in parimi luknjami, kot sva spoznala v deževni noči.
22.7.
Jutro se je nekoliko zavleko, saj sva ob prvi budilki slišala še kapljanje. Mokri štrajfni so nama podaljšali spanec in poskrbeli, da je bilo jutro brez hitenja. V steno sva vstopila šele okoli 10.30. Smer se imenuje Magic Line in je v novem vodničku ocenjena 7c(en raztežaj), drugače pa predstavlja celokupno najlažji prehod prek stene. Smer sva oba preplezala prosto, jaz v vodstvu on sight, Gril pa s težkim nahrbtikom. Nekdo mora nosit hrano...
Nato se je stena počasi sušila, kar sva pridno izkoristila. Na sliki je Gril na 2. štantu.
4. raztežaj, 6a+. Po najini izkušnji bolj 6a+voda po šalcah...
Še več klasičnih mello plat.
Crux je poč, ki postaja proti koncu vse slabša.
Še zadnji raztežaji, preden sva do konca izpraznila glasilke...
Po abzajlu pa sva ugotovila, zakaj so nama žvižgali svizci. Nogavice niso bile sveže, travma...
Sestopila sva brez lučk, spodaj pa sta naju počakala Aljaž in Bor, ki zaradi prevelike količine vode nista mogla vstopiti. Ta dan sta preživela v lepih krajših smereh na začetku doline. Naslednji dan smo se odpravili do ostalih v Alefroide.
Poročilo tabora sledi kmalu.