Pred točno 40. leti smo se s svojimi vozili po 7500 prevoženih kilometrih zopet prikotalili domov iz afganistanskega Hindukuša. Pot tja in nazaj je zgodba zase, polna situacij, ki jih lahko doživiš le v Aziji.
Odprava je bila v osnovi izjemno organizirana in tudi opremljena. A takega razhajanja v razmišljanjih članov iz treh starostnih generacij plezalcev in gorskih vodnikov ni pričakoval nihče. Kak psiholog bi o štirinajstih tipih lahko spisal barviti magisterij o precej skreganih slovenčkih daleč od doma.
A stabilna celinska klima vakhanskega koridorja nam je v sončnem vremenu zagotavljala hribe v polno.
Vsi smo se od tam, tudi z vrhov in višin krepko nad 7000 metri, vračali živi in zdravi. Pokupčkali smo se v naveze, ki so se med seboj poznale in razumele ter se nad bazo pod 7500 metrov visokim Nošakom tam vzpenjali po starih linijah in po svojih prvenstvenih smereh.
Fotkal takrat nisem nič; diase, ki avtorjem niso pomenili prvo ligo, imam podarjene.
Stari celuloid je ob priliki lanskega skeniranja obnovil alpinist ter filmar Gregor Kresal.
Meni so slike všeč, tudi večina dobrih spominov na odpravo je nepozabna.