Zadnji teden julija sva se z Mirjam odpravila na matičarski tabor v Dolomite.
Začela sva ga na Misurini, kjer sva se zaradi napovedanih popoldanskih padavin ogrela v Torre Wundt, kjer je bila smer Mazzorana prekratka za najine želje. Ampak glede na kratko ploho na vrhu odlična tura za prvi dan. Optimizem za naprej nama je vlil vodnik v trgovini, ki nama je obljubil nekaj lepih dni, čeprav je napoved kazala drugače.
Naslednji dan sva ob štirih zjutraj za dobro jutro doživela šok. Najprej sva slišala bobnenje po avtu, nekdo nama je poskušal vdreti v avto, sva oba najprej pomislila. Vendar je takoj zatem zavladala popolna tišina. Jaz sem bil prepričan, da če bi nama kdo hotel vzeti najinih nekaj evrov in ledvice, bi to storil tako, da ne bi nič vedela. Od Poljakov v sosednjem avtu sva kasneje ugotovila, da so konji pobegnili iz ograje.
(kjer se konj valja, dlako pusti)
Posledica tega burnega jutra je bila odločitev, da ne greva peš mimo rampe do Cin, ampak to pot opraviva z avtom. Auč je rekla denarnica.
Sva pa na poti ujela Messnerja, ki se je mimo naju peljal z avtom. Jaz sem mu rekel, da sem plezal dve smeri, ki jih je on soliral (pred več kot 30 leti), da je zame bog in da šele zdaj ko ga vidim v živo, verjamem da obstaja. Tip se je samo nasmehnil, verjetno je mislil, da sem nor.
Aja splezala sva pa Veliko Cino po Dibonovem razu.
Epska smer z izjemnimi razgledi in kar strmim sestopom, ki sva ga z enojcem tudi kar nekaj poabzajlala.
Ker naju je v Cinah spihal severni veter, sva si naslednji dan vzela počitek. Šla sva se ''skopat'' na en slap pod Falzaregom in po poznem kosilu sva se odpravila na parkirišče pod Tofano.
Tam pa sem na enem ovinku zagledal znan avto s slovenskimi tablicami. Šele ko je izza njega stopil Jerman, sem dojel, da sta ''stara prdca'' izbrala isto steno kot midva. Onadva v drugi raz, midva v tretjega.
Naslednji dan so nas zbudile nenapovedane kaplje, ki sva jih midva izkoristila za podaljšan spanec in sprehod čez Via Maurizio Speziale, ali po domače Via Orgazmika.
Smer bi bila lahko malo daljša, ampak s takim dostopom in sestopom se nimamo kaj pritoževati, pa še gužve ni bilo.
Zadnji dan pa se je končno uresničila vremenska napoved. Črni oblaki in nekaj dežnih kapelj naju je odgnalo iz smeri Orizzonte del Gloria, ki je sicer za svojo oceno kar težka smer, ali pa sva bila midva že utrujena. Tek do avta se je obrestoval, saj se je uscalo ravno ko sva se usedla vanj.
To je ta reklama, kdor ni šel zraven je beden.
''Včasih ima človek srečo''
Dolomiti – julij 2018
»Oseba se je zapisala ideji o plezanju v višjih gorah in jo okoli tega zanima izključno odgovorna in sposobna soplezalska družba...«
Slikici sta iz takratne najine Kranjske poči in na počitku v Trenti.
Naš dragi Un tedaj še ni bil aktualen, ostaja pa odprto vprašanje za moje pivo po tisti tečajniški NŠG.
Ampak, samo dobre zgodbe so važne ! (Šrauf)
Slikici sta iz takratne najine Kranjske poči in na počitku v Trenti.
Naš dragi Un tedaj še ni bil aktualen, ostaja pa odprto vprašanje za moje pivo po tisti tečajniški NŠG.
Ampak, samo dobre zgodbe so važne ! (Šrauf)