Začeli smo v soboto (4.8.) z vožnjo do Tater. Tam smo se dobili z Madžari in skupaj dostopili do koče, prtljago pa nam je peljal avto. Da ne bi šel dan v nič, smo se zapodili v steno blizu koče (oziroma Horský-ega Hotel-a). Nobeden od "domačinov Madžarov" ni vedel nič o smeri, ampak je zgledala plezljiva linija. Vsega skupaj je bilo za en raztežaj (50m), moja varianta okoli V, Vid in Jaka pa sta šla bolj naravnost po VI. O smeri (ali steni) tudi kasneje nismo našli nobenih informacij, nismo pa bili prvi, saj smo našli v smeri lesen klin in na vrhu gurtno za abzajl.
Kupi borovnic na sestopu.
Pozno zvečer so prišli še Islandci, tako da je bila zasedba popolna.
Naslednji dan smo se, kljub ne-najboljši napovedi odpravili plezat lep greben (III) na Žabi Kon. Po prvem raztežaju se je vreme poslabšalo. Če nas dež in sodra še nista pregnala, nas je grmenje, tako da smo po hitrem postopku zabzajlali in za seboj pustili 100€ vreden štant.
Žabi Kon na sredini slike.
All fun and games, dokler ni prišla nevihta.
Naslednji dan nismo imeli motivacije ponovno dostopati do Žabjega Konja v ponovno slabi napovedi, tako da smo plezali krajše (okoli 100m) dolge smeri v Ostrvi (20 min od koče). Prvo smo splezali po skici, potem pa še dve brez skice, ker smo imeli zelo nepopolen vodniček. Zadnjo je Vid splezal na A1/A2, jaz sem se kot drugi trudil preplezati prosto, ampak sem moral priznati premoč in sem jo splezal na A1. Kasneje smo v nekem vodničku na internetu našli oceno VII-/VII, s katero se ne moramo strinjati.
High-air bouldering
Tehničarjenje
Sledila je ponovna odprava na Žabi Kon. Dostop je potekal v stnjeni koloni zaradi horde pohodnikov ki so šli na vrh Rysy s katerim si je naš dostop delil prvo uro dostopa. Do stene smo uspeli priti prvi, za nami pa še veliko število navez. Kljub vsemu našega štanta ni bilo več - so ga pobrali prejšnji dan. S Konjem smo hitro opravili in potem v sosednjem hribu (Volia veža) splezali še Štaflovko (V). Vse skupaj pa je vzelo že preveč časa, tako da smo zamudili prevoz prtljage od koče do avta.
Žabi Kon v boljših razmerah
Štaflovka
#Hannolding
Madžari in Islandci so se medtem odpravili na Madžarsko, mi smo pa še malo podaljšali Tatre. Naslednji dan je bil restič. Z Jakom pa sva zvečer dostopila do Batizovské Pleso (jezero) pod Batizovský štít-om, Vid pa se je nekaj prehladil in je počakal v dolini in kuhal juhice. Naslednji dan sva plezala Kuttove plate (V), ki so "legendárna cesta" kot pravi vodniček. Na sestopu naju je ujela nevihta, tako da sva imela premočeno vse od gat do spalke.
Kuhinja z razgledom
Kuttove plate
Sestop: Kaj ti bo GoPro, če maš waterproof telefon? Videa ne uspem dodat v post, tako da morate kliknit tule.
Ker je bilo vse mokro, smo se odločili, da je Tater za prvi obisk dovolj in se odpeljali v Agttelek. Kaj točno se dogaja v Aggteleku še vedno ne razumemo prav dobro. To je neko plezališče v narodnem parku, tako da jim pustijo tam plezati samo 3 dni na leto, ko organizirajo tekmovanje (kdo spleza več smeri) in festival. Po tekmovanju poberejo vse(!) svedrovce ven iz stene in poskušajo naslednje leto sestaviti drugačne smeri. In to v 3 sektorjih ki skupaj premorejo 30 smeri. En dan tekmovanja smo itak zamudili, drugi dan smo imeli za izgovor mokre plezalke in smo se šli raje hladit v bližnjo jamo. Tretji dan pa smo celo kaj splezali. Drugače pa smo moči raje prepustili za pitje palinke in islandskega žganja.
Sektor Afrika imenovan po beli skali v obliki Afrike na sredini slike.
Lep pozdrav od vseh
