Jes, v smeri sva prva, že to je veliko. Imela sva tudi 70 m štrik, da bi kar čim hitreje prišla čez smer. Jaz začnem in že na začetku potegnem 2 cuga skupaj, Saša pa leti za mano, da ji komaj pobiram štrik. Na vstopu opaziva še 2 novi navezi. Uf, še dobro da sva spredaj. Kljub dobremu začetku in naštudirani smeri sva vmes 2-krat rahlo zamočila, kar nama je sigurno vzelo pol ure, saj sva med drugim prišla v del, ki ni imel nobene veze s štirico, verjetno prej šestico. Tam naju je za kratek čas ujela naveza, ki sploh ni bila tista, ki sva jo prehitela na štartu.
Po približno polovici smeri pa se orientacija kar zelo poenostavi, tako da sva hitro zarila čez vse prečke, zajede, žlebove, kamine, previse in plate, ki nama jih je smer ponujala:
Tako sva prišla na vrh Bavarske smeri v šestih urah.
Nato sva se razvezala in pridružila izstopu Zimmer Jahn, ter seveda falila izvoz za Dolgo nemško. Stena se je postavila pokonci, skala pa je postala zelo krušljiva:
Oba vesela, da sva prišla čez ta šoder v enem kosu, sva se spet navezala na prvi polički, kjer pa naju je čakal tudi že en klin in zopet sva bila v smeri.
Šla sva mimo manjšega okna:
Ter naprej po razu, kjer je bilo vse super …
… dokler naju ni dobil dež.
Nato pa naju je ovila še megla, ki je že tako težko orientacijo spremenila v skoraj nemogočo.
K sreči je bila samo ploha in tudi megla je odšla prav tako hitro, kot je prišla, in spet sva imela sonce:
Hitro sva prišla do znamenite luske:
in prestopa z luske na plato:
Kmalu sva se spet razvezala ter šla proti izstopu čez Plemenice. Preplezala sva še par kaminov:
In se dobro držala, kajti celotna dolina Vrat pod nogami in krušljiva skala je še kar dobra motivacija za to:
Končno sva po 13 urah in pol plezanja na koncu smeri zagledala Triglav, vendar sva se odločila, da greva rajši čim prej v dolino, saj je bila že skoraj tema:
Čakal naju je še sestop čez Plemenice, ki je bil približno tako grd, kot je bilo plezanje dolgo.
Triglav me bo torej počakal do naslednjič, saj je plezanje na vrh kar konkretna tura. Moram naju pa malo pohvalit, da kljub vsemu nisva imela nobenih resnih težav z orientacijo, po čemer je Dolga nemška smer sicer znana. Sva se pa zato izgubila na poti navzdol, ter hodila pol ure v napačno smer po potki, ki je počasi izginila v travah nad prepadom. Očitno se bolje znajdeva v smeri, kot pa na markirani poti. Bila sva tudi že precej utrujena, saj je bila to za oba od naju že tretja precej dolga tura ta teden. Čakala naju je še vožnja v Ljubljano, ki se po napornem dnevu ni zdela nič lažja od plezanja.