Dry Climbing (Fedele)

[goska]

Ker nama je bilo s Kajo žal, da se nisva prejšnji teden pridružila izletu v Dolomite, sva se odpravila ta vikend. Začela sva v petek popoldne s planom spanja pod Fedele in vzpon po njej v soboto. Plan se je pokvaril, ko sem preveč optimistično sekal zadnjo serpentino pred Canazeiem in nepopravljivo počil gumo. Tako sva v soboto najprej obiskala vulkanizerja, ki mi je gumo zamenjal z naključno gumo primerne velikosti, ki jo je imel na zalogi (nič ne bo z GoPro 9, bo treba nove gume kupit). Za kaj resnega je bilo že prepozno, tako da sva šla še na kavo z mojo sestrično, ki je bila slučajno v okolici. Da ni šel cel dan v nič sva se po kosilu razmigala v nekem ne-omembe vredenem kaminu v stebru prvega Sella stolpa.


Ta klin ni zvenel pravilno.





In seveda sva z daljnogledom preverila suhost Fedel. 


Kljub malo slabši napovedi za nedeljo, sva šla v Fedele. Noč je bila oblačna, da ne rečem meglena, kar je pomenilo toplo jutro.


Smer je bila praktično suha - mokrih je bilo vse skupaj ene 10m, vlažna pa 2 raztežaja. Primerjava Fedel 2 leti nazaj, ko sva z Denisom obrnila (levo) in letos (desno).


Možno da sva naredila kak nameren ali nenameren obvoz, ampak težavnost ni presegla V, varovanja pa tudi ni zmanjkalo.


V zadnjem mokrem raztežaju (predzadnji raztežaj pod polico) je bila orientacija kar zahtevna, ker je v vse smeri naokoli viselo polno prusikov, kompletov, permanentnih dvojnih vrvi z vozli na 5m, v katere si lahko vpenjal svoje komplete..


Ko sva že mislila, da je hit poletja jadralno padalstvo (pozoomaj v sliko desno zgoraj),

so nama okoli glave začeli letati wingsuit jumperji. https://youtu.be/jyZzRg4FnV0

Nad polico sva nadaljevala po logičnem nadaljevaju - Diboni. Kar se mene tiče najlepši del smeri - kompakten kamin, dolg 4 raztežaje, težavnosti okoli IV, samo pičiš, in po potrebi vpenjaš skalna ušesa. Za piko na i pa detajl okoli naravnega okna - jaz sem ga splezal čez previs okna, brez nahrbtnika pa je verjetno lažje če se zatlačiš v kamin.



Dilem, da bi se dol odpeljala z žičnico ni bilo, ker sva jo zamudila. Na Passo Pordoi sva dala maske na obraz in palec v zrak. Štop sva dobila pri kom drugem kot wingsuit jumperjih, ki so nama prej leteli nad glavo (ok, v resnici so bili tisto eni njihovi prijatelji, teli pravijo da so leteli bolj levo, gledano navzdol). 

Ploha je prišla ko sva kuhala večerjo, tako da sva imela nekaj sreče z vremenom.


Naslednje jutro sva videla kakšno srečo z mirom sva imela v steni, ko je ob 7ih zjutraj začel helikopter tovoriti tovor mimo Fedel vsakih 5 minut. Sicer je bilo pa v ponedeljek vse občutno bolj prazno kot čez vikend. 


Med potjo domov sva splezala še nekaj ne-omembe vrednega v Hexenstein/Sass de Stria (hrib zahodno od Falzarega). Kljub temu da sva si vzela veliko časa za raziskovanje rovov/bunkerjev na sestopu, sva bila v avtu pred dežjem.