Načrtovali (in potem tudi izvedli) smo vzpon po grebenu Stüdlgrat, sestop pa po normalni poti. Turo smo nameravali izvesti čez vikend 24. in 25. avgusta - v soboto do izhodišča in nato do koče Stüdlhütte, tam prespimo, potem pa naslednje jutro zgodaj zjutraj na vrh in sestop v dolino. Do zadnjega je kazalo, da bo načrt izvedljiv, potem pa nam jo je zagodlo vreme. Ker je kazalo, da bo sobota sončen dan, v nedeljo pa bo lilo, smo tik pred zdajci spremenili plan in se na pot odpravili že v petek zvečer. Na parkirišču pri Lucknerhaus smo prespali (kakor je kdo vedel in znal
), nato pa v soboto zjutraj začeli naskok na vrh.Do Stüdlhütte je šlo brez težav, prav tako pri prehodu čez ledenik Teischnitzkees, ki je kazal svojo mogočno podobo, čeprav po mnenju nekaterih naših bolj izkušenih članov še zdaleč ne tako mogočno kot pred leti. Bil je na gosto prepreden z razpokami raznoraznih vrst in oblik. Potem nas je čakal še skalni del. Plezanje ni bilo posebej zahtevno, hitro smo se tudi naučili, kako za varovanje uporabiti kovinske palice, zabite v skalo
Napredovali smo sorazmerno hitro, dokler niso nekateri začutili, da smo le več kot 3000 m visoko. Višina je naredila svoje in trije naši najbolj izkušeni člani so morali sestopiti. Tako smo v odpravi ostali samo še pripravniki. Uspešno smo se prebili do Frühstücksplatza, do katerega smo sicer od koče porabili nekoliko več kot priporočene tri ure. Kljub temu smo nadaljevali in malo po četrti uri stopili na vrh. Prav zelo razgleden ni bil, saj je bil zavit v meglo in kdor se ni naužil lepih razgledov po poti, je ostal brez njih. Toda občutek je bil vseeno fantastičen Po kratki malici in obveznem foto-dokumentiranju dosežka smo se lotili še sestopa. Čez Kleinglockner do Adlersruhe in potem po ferati do ledenika Ködnitzkees. Prečkali smo ga ravno še v zadnjih ostankih dnevne svetlobe. Nato je Lana poklical Uroš in mu sporočil, da se je v koči dogovoril, da nam bodo večerjo prihranili do devetih. Ta informacija je močno pohitrila tempo, saj časa ni bilo več veliko. Kot bi mignil smo bili pri koči, v soju čelnih svetilk in ravno še ob pravem času, da smo lahko okusili kulinariko, po kateri je baje znana Stüdlhütte. Večer je minil ob strokovni analizi ture in ogledu fotografij.
Zjutraj smo se po zajtrku počasi odpravili nazaj proti Lucknerhaus. Tam so nekateri splezali še par smeri v bližnjem plezališču, potem pa nazaj proti domu. Bilo je naporno, ampak lepo, in vsi smo se strinjali, da bi lahko kaj podobnega še kdaj ponovili. Nekateri so že tudi prispevali konkretne ideje …
Člani odprave: Peter Benedik, Gašper Božič, Katja Gosar, Uroš Radosavljević, Urška Rihtaršič, Tine Šušteršič, Silvo Vidergar, Lan Zupančič, Urška Žitko
Slike: https://drive.google.com/drive/folders/ ... sp=sharing