V iskanju plana B
Skica na Bergsteigen je vsem zgledala precej mikavno, pa tudi začetek plezanja po belih škrapljah je veliko obetal. Prvi težji raztežaj bi bil verjetno precej bolj uživaški, če ne bi bilo toliko grifov mokrih, ampak smo se tolažili s tem, da bo višje bolj suho. Po enem lažjem raztežaju naj bi sledila še dva težja, oba dolga okoli 25 metrov po skici, kar pa se je izkazalo za precej napačno oceno - v resnici sta bila oba skupaj za dobro polovico štrika, kar je povzročilo nemalo zmede. Poleg tega smo vmes doktorirali iz plezanja v trojni navezi z enojcem v prečki. Nekako smo le rešili vse logistične zagate in bili po slabih 4 urah na vrhu smeri. Plezanje je bilo sicer čisto OK, ampak brez nekih presežkov, tudi skala je bila slabša, kot je izgledala na prvi pogled, tako da smo bili na koncu vsi bolj navdušeni nad jesenskimi barvami kot nad smerjo. Jaz pa tudi nad tem, da sem celo smer lahko sproščeno plezala kot druga in vestno opravljala nalogo "belay b****".
Začetno poplezavanje
Jaz iščem grif, Pinti daje beto
Ante išče grif, ne rabi bete
Sestopili smo po markirani poti čez Kokrsko sedlo, ki se mi je tudi tokrat vlekla, ampak zahvaljujoč tempu, ki sta ga zastavila fanta, malo manj kot po navadi. Je pa temu primeren tudi moj muskel fiber danes
