Zajeda s platami
Po nekaj pivih na mojem rojstnem dnevu sva se z Martinom odločila, da greva čez dva dni plezat neko večraztežajko. Odpravila sva se v zajedo s platami v grebenu male mojstrovke. Kratka a zelo lepa smer, priporočam.
Val di Mello:
Julija smo se z družbo odpravili bolderirat v val di mello. Poleg bolderiranja smo nekateri sanjarili tudi o tamkajšnjih večraztežajkah. A nam je vodniček, za katerega sem plačal štirideset evrov, hitro zbil samozavest. Najlažja vredu navrtana smer je 7a plata. Glede na govorice, da so se v Mellu odločili, da plate težje od 7a ni, težje so le bolj navrtane kot lažje, smo te ideje raje opustili. Tako smo se raje odpravili nabirat kondicijo in presunljive razglede v hribe, ki sev mešanici osupljivih sten, kičastih slapov in še lepšega rastlinja dvigajo na prelepimi vasicami Val di Mella
Tamkajšnja skala je granit kar naravo hribov popolnoma spremeni, saj ne prepušča vode. Tako so povsod reke, rastlinski svet pa je v primerjavi z Julici kot bi iz črnobele televizije preklopil na barvno. na prvi izlet smo se odpravili Zarja, Filip Andraž in jaz. Iz kampa v Val Masinu, smo krenili v val di Mello od tam pa direktno po strmi dolini do bivaka Molteni Valsecchi, tam prespali in se nato vrnili v dolino. Po vrnitvi smo nekaj dni bolderirali in pili pivo, nato pa se nam je pridružil Martin prav tako iz Matice, ki je bil takoj za, da gremo spet v hribe. Iz val Masina sva najprej prehodila cel Val di Mello in se nato na koncu doline povzpela pod ledenik v bivak Kima. V Bivaku sva prespala in iz Val di Mella prečila v sosednjo dolino iz tam pa sva se vrnila v kamp.
bivacco Molteni Valsecchi:
Bolderiranje v Mellu:
Bivacco Kima:
Dolomiti:
Po plezanju v Val di Mellu sem se v vlakom odpravil še na matičarski tabor v Dolomitih. Z Janom Rugljem sva splezala eno navrtano smer in eno klasično. Slik pa žal nimam ker sem narobe vstavil film v fotoaparat.
Vežica:
Akademska
Z Zarjo sva si Avgusta želela izkusiti še kaj plezanja v slovenskih hribih. Hitro sva pomislila Na alpinistko Evo Dano, ki je predlagala, da se odpravimo v vežico in splezamo klasiko Akademsko VII-. Prvič smo se odpravili nekje v prvi polovici Avgusta, vreme ni bilo ravno idealno, zaradi nizkih oblakov ob začetku dostopa nismo videli stene. No po začetku dostopa pa smo med opravljanjem vseh, ki plezajo na sceni na vežico kar malo pozabili in se znašli ne pod napačno smerjo, ne pod napačno steno, ne pod napačnim hribom, ampak v napačni dolini. Časa, da bi šli nazaj dol nazaj gor in nato splezali smer je bilo premalo, zato smo se dogovorili, da čez deset dni poskusimo ponovno. Tokrat smo štartali bolj zgodaj in izbrali pravo dolino, prav hrib, pravo steno in pravo smer. Zarinili smo v smer in hitro sem videl, da bom tokrat jaz šibki člen naveze. Nekako sem računal, da bo to Zarja, a čeprav jo po težavnosti prekašam jo po hitrosti očitno ne. Komaj sem začel plezati nov raztežaj, že sem slišal Zarjo in Evo kako klepetata na naslednjem Štantu.
