Jaz sem bil v Chamu prvič, pa tudi prvič v bolj resnih hribih. Že sama logistika je tu bolj kompleksna, vsi hribi so precej visoki in dostopi peš z vso opremo bi bili dokaj dolgi. Na voljo pa je nekaj smučarskih žičnic, ki se jih da s pridom izkoristiti.
Pinti je plezal s Tomom Livingstonom, jaz pa z Ano. Za prvo turo sva se z Ano odpravila proti ledeniku Argentiere. Najprej z dvema žičnicama (obstaja "alpinistična" karta za eno vožnjo, ki je cenejša od 4urne/dnevne), nato pa s smučmi do pod Pointe Farrarja. Tu sem zelo verjetno prvič stopil na ledenik. Sončnih očal seveda nisem imel sabo, bi pa jih bilo dobro imeti saj je sonce na ledeniku občutno močnejše. Na srečo sva v dobre pol ure prišla v senco pod vznožje smeri. Nekaj časa sva iskala vstop v smer (Claire Chazal 500m D+ WI4+ M4), saj so od spodaj vsi grabni zgledali približno enako. Prva del smeri je škripavec, tako, da sam greš. Nato pa se začnejo malo težji raztežaji z detajlom v kaminu, ki je bil čisto suh. Tam prehitiva eno navezo, ter nato tik pod vrhom, malo pred sončnim zahodom, dohitiva trojno francosko navezo. Skupaj abzajlamo (verjetno bi bilo hitreje če bi abzajlali vsak posebej. Sicer uporabimo oba cvilinga - dva sočasna abzajla - vendar je to vseeno počasnejše).
iskanje vstopa
vrh smeri
čakanje na zadnjem abzajlu
V trdi temi pridemo nazaj do smuči. Francozi se odpravijo v dolino midva pa proti Argentiere bajti. Najprej je treba posmučati dol do ledenika. Čez dan, ko se je še kaj videlo, se mi je zdel ledenik zelo blizu, kakih 100 višinskih metrov razlike, zato sem se odločil da bom ta kratek spust smučal kar s kožami na smučeh. Problem pa je, da so te hribi precej prostrani in razdalje so lahko videti krajše kakor so v resnici. Spusta je bilo bolj za kakih 500vm. Tako sem nekje na polovici snel kože, brez katerih je bilo smučanje udobnejše.
Nato na smuči nadeneva kože (ki se niso več dobro lepile, situacijo rešiva s tejpom) in se sprehodiva do bajte. Naslednji dan je bil plan preplezati še eno smer vendar se zaradi pozne ure le odpraviva v dolino. Možno bi bilo smučati direktno po levi strani Argentiera, vendar tega nisva vedela, zato si lahko še enkrat od bližje ogledava kje sva včeraj smučala.
proti Argentiere bajti
PS: Palice brez krpljic/košaric so precej neuporabne za svež sneg (torej vse razen smučišča).
Naslednji dan porabiva za ogled Chamonixa, obisk nekaj športnih trgovin ter iskanje zastonj parkingov, ki jih Cham ne premore prav veliko.
Zvečer/ponoči sta se Pinti in Tom vrnila iz tridnevnega napada na Les Barbares 2.
Za drugo turo sva se napotila proti Aiguille du Midi, kjer te žičnica pripelje na dobrih 3800m. Plezala sva smer Gabbarou-Albinoni (500m TD- WI4 M4+) v Taculu. Smer se začne s bergschrundom, zatem pa, podobno kot prejšnja, nekaj škripavca, sam greš. Tokrat sem tudi jaz plezal naprej enega izmed raztežajev, no, v resnici sem spregledal štant in povezal dva raztežaja, za kar sem imel ravno dovolj vijakov. Detajl smeri je bil zadnji miks raztežaj, ki je bil meni najtežji od vseh.
Aiguille du Midi
detajlni cug
Potem sva abzajlala po smeri, ter posmučala do ravnega dela, kjer sva se utaborila. Na srečo je bila tam že skopana luknja za šotor, kar je bilo precej lepo, saj je ponoči še kar pihalo.
Naslednji dan sva splezala krajšo smer Goulotte Pellissier (200m TD- WI4 M5). V smeri smo se nekajkrat prehiteli s trojno navezo. Detalj smeri je bil čisto pred koncem, nekaj metrov drytoolanja.
Kr precej robe
abzajl mimo detajla
Nato je sledil le še sprehod do zgornje postaje Aiguille du Midi, ki pa zaradi težkih ruzakov in višine vzame nekaj časa.
Ani se je že mudilo nazaj v Slovenijo na Festival gorniškega filma. Zato sem se naslednji dan sam odpravil na turno smuko iz Le Buet proti vrhu Pointe de la Terrasse. Ker je pot obrnjena na jug je bilo zelo vroče sneg pa zelo južen. Tokrat vsaj nisem pozabil sončnih očal. Ko sem dosegel vrh je bilo sonce že nižje na nebu in smučarske razmere so bile res dobre, vsaj za zgornji dve tretjini spusta. Nato sem nekje poskusil najti bližnjico (če že imaš sabo cepine in dereze jih je treba uporabit), tako, da se je stvar malce zavlekla in sem do avta prišel po temi.
vrh Pointe de la Terrasse
V Chamu so bili ravno takrat tudi Domen, Matevž in Sašo, ki so prejšnje dni posmučali nekaj strmih linij. Za naslednji dan so imeli smučarsko manj zahteven cilj - Aiguille d'Argentiere - zato sem se jim pridružil. Dostop do ledenika Argentiere je bil enak kot prejšnjič. Na ledeniku se je Sašo odločil da bo zaradi bolečin v rami (posledica akrobacij v prejšnjih dneh) raje odsmučal do smučišča. Mi trije pa smo nadaljevali proti vrhu. Sneg je bil precej leden in strm, tako da nisem bil prepričan ali bom tu dol sploh lahko smučal, poleg tega pa sem bil morda utrujen od prejšnjega dne. Na neki točki sem se odločil da bom nadaljeval brez smuči, kar je bilo za strm del ok, ko pa se je teren položil pa je bilo očitno da ne bom prišel prav daleč, zato sem tudi jaz obrnil. Vrh sta dosegla le Domen in Matevž. Spust do ledenika je bil lažji kot sem pričakoval, saj se je v vmesnem času sneg malce odtalil. Nato pa po levem delu ledenika do smučišča in že smo bili v dolini.
Aiguille d'Argentiere, Domen in Matevž približno v centru slike
čelo ledenika
Dvosmerna karta za tunel pod Mont Blanom je veljavna le 7dni, zato sva se s Pintijem že v soboto odpeljala proti Cognam. Naslednji, dan sva tam splezala dva kratka slapova, vsak po en raztežaj. Zanj je bil to verjetno le nedeljski sprehod, meni pa sta bila slapova ravno pravšnje težavnosti.
All in all res super počitnice. Tamkajšnji hribi so mi zelo všeč in se zagotovo vrnem (bo pa treba še trenirat, kondicije v teh koncih ni nikoli preveč). Hvala Ani za vabilo in vsem za družbo.