6
Anti fast&light
Mogoče se komu zdi quechua 2 seconds šotor za na ledenik malce češka rešitev, tudi nam se je, ampak po dveh nočeh nadpovprečno dobrega spanca se naslednjič ne bi obotavljali
Po prihodu z jutranjo gondolo smo se podali v steno Pointe Adolphe Rey, enega od satelitov Mt Blanc du Tacul. Seveda še zdaleč nismo bili edini, kar po eni strani ni bilo slabo, saj je bila vsaj uganka optimalne poti čez ledenik že razrešena, pa tudi orientacija v steni toliko lažja. Z Rokom in Janom smo se kot peta naveza v vrsti podali v mega klasiko Voie Salluard. Začuda z gužvo sicer sploh ni bilo težav, čakanja je bilo minimalno, pa tudi če bi ga bilo več, bi ga lepota smeri odtehtala. Po vplezavanju v slovenski skali je pač pravo olajšanje, ko se lahko vlečeš po šalcah in izvajaš frikovske gibe, brez da bi te bilo strah, da ti bo vse ostalo v rokah. Medtem sta Katja in Peter plezala težjo in baje prav tako lepo Fil ou face. Na vrh smeri smo prišli skorajda ob istem času, nazaj pod steno pa z več kot enournim zamikom, ker se je nam med abzajlom dvakrat prav fenomenalno zataknil štrik in nam dobro načel živce. Vozli na koncu štrika in granitne poči/roglji res niso najbolj kompatibilni.
Polged proti levi
Pogled proti desni
Katja v smeri
Rok v smeri
Čas za večerjo - ura je bila tu okoli 20h, kar se je poznalo na temperaturi, v intenzivnosti sončne svetlobe pa ne.
Za naslednji dan so bili plani bolj visokoleteči, šli smo namreč v steno Grand Capucina, eno bolj znanih v tem področju. Kljub relativno zgodnjem štartu smo se nadejali, da v smereh zagotovo ne bomo prvi, saj smo izbrali za to steno lažji smeri, Švicarsko in O Sole Mio. Ko smo prišli pod steno, tam sicer res nismo bili prvi, ampak smo presenečeno ugotovili, da gredo vsi plezat nekaj težjega. Začetne raztežaje, ki so se nam že zdeli delno plezalni, je ena od navez splezala v gojzarjih na štajerca, ko pa smo za par minut pogledali stran, je bila že ene 100 metrov višje… Noro.
To je ta stena!
Kakorkoli, po začetnih lažjih raztežajih smo se znašli pod strmim delom stene in ugotovili, da nimamo pojma, kje točno gresta naši smeri, in prav nobena skica ali vris, ki smo jih imeli s sabo, nam nista dali odgovora. Ker je bila ura takrat že proti poldnevu, mi pa še nismo bili dobro v smeri, smo se z Rokom in Janom odločili, da pridemo enkrat drugič na revanšo, in poabzajlali nazaj pod steno. Precej kompleksna misija, ker je bilo treba iti precej vstran, na koncu pa smo se znašli še s plezalkami v snegu en raztežaj pod čevlji, ki smo jih pustili na prvem štantu abzajl piste. Medtem sta bila Peter in Katja bolj pogumna in sta suvereno prišla na vrh Capucina po neki varianti smeri O Sole Mio. Po Petrovi presoji sta preplezala približno pol pravilnih in pol napačnih raztežajev. Za abzajle na srečo nista več rabila razmišljati o pravilnosti njihovega poteka, saj sta lahko sledila nekemu suverenemu GV-ju, ki je do gor prišel po smeri, ki smo jo želeli plezati mi. Ko bi le malo dlje spali in šli v smer direkt za njim, tako pa smo bili že zgodaj popoldne nazaj v bazi in šli na kočo na tolažilni Aperol.
V smeri...
... in na vrhu
Prizor, ki se je ponovil ene 5x na dan, pa še vedno ima vsak od nas kje na koži rdeč flek. Sonce je tam res neusmiljeno, in čeprav smo mislili, da bomo 3500 metrov nad morjem vsaj malo pobegnili pred vročinskim valom, je bilo skoraj še hujše kot v dolini. Oz. po Rokovih besedah, "tem ledenikom se ne piše dobro".
Naslednji dan zjutraj smo zgolj spakirali, spili kavo na bajti Torino, si v sposojenem vodničku ogledali, kje bi dejansko mogli plezati prejšnji dan (“aha” moment za vseh 5), in šli nazaj v Courmayeur.
"Ajaaa, tukaj gre naša smer!"
Nazaj v dolini na zasluženem kroasonu
Pod črto, granit je zakon, sončne kreme ni nikoli preveč, quechua šotor 4life