Tokrat ne boste brali o Janu in Ani B., ampak o malo bolj soft varianti Ane, torej Ani M. Z Janom sva že celo poletje iskala termin, ko bo lepo vreme, Jan ne bo delal in bom doma, da greva skupaj plezat. Ker te priložnosti kar dolgo ni bilo, sva zato nabijala kilometre na kolesu, da bova na dostopih lahko hitrejša
.
Korenček in Čolgi nabirata kilometre.
No, prvič se nama je uspelo uskladiti čisto na koncu poletja, že začetek jeseni, ko je Jan ravno prišel iz tripa z drugo Ano. Bila je sobotna noč, s prijatelji smo se vozili s kolwne in se menili, da gremo naslednji dan skupaj v hribe hodit, ker sama nisem dobila nobenega soplezalca. In potem se mi po čisti sreči oglasi Jan, da je že nazaj v Slo, tako da sem ga hitro nabasala zraven v ta izlet, tako da smo šli potem trije plezat in dve hodit. Zaradi pozne ure smo izbrali hitro in enostavno varianto – Kranjsko poč. Jan si je zamislil, da bo uresničil svoje sanje in na meni vadil svoje mentorske sposobnosti, tako da mi je celo smer nabijal, jaz sem pa zato hitreje plezala, da ga nisem rabila poslušati. Malo se mi smili tretji član naveze, ki je ostal z njim na štantu! No, na vrh smo vseeno prilezli hitro, se srečali še s preostankom ekipe in šli na ledeno kavo v SEM.
Potem sva se v manj kot tednu uspela uskladiti še za eno daljšo plezarijo, za katero sva izbrala Skalaško z ladjo. Tukaj je Jan zablestel s svojim super spominom, ki je verjetno slabši od zlate ribice: v manj kot treh tednih mu je uspelo pozabiti celotni spodnji del smeri, ki ga je pred tem plezal z Ano B. kot dostop do Čopa. Super! Sva se pač mogla malo bolj zanesti na mojo orientacijo. Večinoma sva plezala nenavezano, tako da sva se hitro znašla na vrh Turnca in si ogledala vsa matičarska imena v vpisni knjigi. Razdelila sva flepiča in zagrizla v drugi del smeri. Čeprav sva plezala izmenično, je čisto po slučaju Jan dobil detajl. No, še vedno se je le-ta dopadel obema in sva bila zadovoljna z izbiro smeri. Na vrhu so se nama razvezali jeziki in sva potem sestop izkoristila za pogovor. Vseeno sva bila dokaj hitra in nisva potrebovala lučke.
Veselje na koncu zadnjega raztežaja.
Po nekaj slabega vremena in kolesarskem izletu v München sva našla še eno ravno prav sončno soboto, za katero sva izbrala Pesem ptic trnovk v Štruci, "ker bo v Koglu preveč ljudi". Pa še res je bilo! Pod steno sva se znašla sama, v obilici snega. Zagazila sva vanj in do skale prišla praktično na sredini drugega cuga, kjer sva se na udobni polici navezala. No, še kasneje v steni sva se dajala s snegom in se mu izmikala, da ne bi zmočila plezalk. Janu je seveda skala Štruce bolj ležala kot meni in tako sem se preizkusila v tehniki plezanja plazilcev. Po najinem prvem cugu, je Jan zarinil v desno proti VII- prečki, vendar sem ga še pravočasno ustavila, ker se to verjetno ne bi dobro končalo. Po nadaljnjih dveh cugih sva bila na vrhu. Nad skalo sva bila navdušena, je pa res, da varovanja ni prav veliko pa tudi možnosti za postavitev dodatnega ni veliko. Ker je močno pihalo sva se hitro pobrala dol in sončen dan izkoristila za daljši sestop čez Kokrško sedlo.
Jan v začetku prvega cuga, vesel, da bo lahko uporabil svoje spretnosti jammanja. (Janov komentar: ni blo velik za jammat, majčkeno pa)
Ana se poskuša izogniti mokrim plezalkam. Preskok je bil uspešen.
To je to, kar nama je na koncu uspelo splezati skupaj. Očitno nama bolj sede jesen kot poletje! Ni veliko, je pa ravno dovolj za lepe spomine in dobra prijateljstva. Se vidimo januarja!